To je moja refleksija letošnjega adventa, zapisana na silvestrovo popoldan.

V začetku adventa,  pravzaprav na praznik Brezmadežne, me je zelo nagovorila misel pridigarja, ki je dejal, da ni smisel tega praznika zgolj v tem, da občudujemo morje milosti, ki jih je Bog razlil na svojo Mater, ampak je praznovanje dokaz, da Bog vsakemu daje vedno dovolj vsega, da lahko izpolni namen, za katerega je postavljen v ta svet. Eni so rabili/rabijo več (recimo Marija), ker On več pričakuje od njih, drugi manj. Ker pa sem po duši matematik (smisel matematike je v logičnem sosledju pogojev in rezultatov, iz tega namreč sledi to in ne nekaj drugega…) in tudi že kar malo preveč nagnjen k presojanju, kaj je pravično in kaj ne, sem kaj hitro ocenil, da Gospod s tem nekako med seboj izenačuje napore, ki ga morajo sleherniki vložiti sami. Poenostavljeno: vsi moramo uporabiti enak delež lastne energije za rezultate, ki so z merili zemeljske stvarnosti seveda različni, bodo pa nato v večnosti povsem drugače ovrednoteni.  Ne bomo sojeni po uspehih, ampak po vloženem naporu. Tako lahko razumem Jezusove besede, da je Janez Krstnik sicer največji med rojenimi iz žena, da pa je vsak najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

In tako je bil moj pogled v začetku letošnjega adventa zelo usmerjen na Marijo. Poskušal sem predvsem videti njeno pozornost na darove, ki jih je Bog polagal vanjo. Vsako besedo je pozorno poslušala in jo ohranjala v svojem srcu. Meni pa se dogaja, da se že danes ne spominjam več čudeža, ki se mi je zgodil včeraj.

Ob koncu adventa mi je stopil pred oči Jožef. Verjetno zato, ker ga kot moškega lažje razumem. Po svoje pravi heroj. Ne znam si predstavljati (mi ni bila dana ta milost) življenja v poročenosti in deviškosti hkrati, in to z ženo, ki je bila gotovo ena najlepših (pa ne mislim s tem zgolj na telesno privlačnost). Sem trdno prepričan, da bi Jožef takoj, ko bi prenehal sodelovati z Božjo voljo in milostjo, lahko z enostavno argumentacijo pri današnjih cerkvenih sodiščih uveljavil ničnost svojega zakona z Marijo. Pa ga ni in danes lahko govorimo o sveti Družini, ki jo je z vso odgovornostjo pomagal sooblikovati.

In tako se mi kot matematiku krščansko življenje pokaže kot nekaj zelo enostavnega: Bog ti daje vse, da izpolniš to, k čemur te kliče. Pa je res tako enostavno. Ja, matematika je res preprosta, če razumeš. Razumeti je pa včasih zelo težko. To slednje je marsikdo občutil že v osnovni šoli. In v tem poenostavljenem “izreku” sam težko razumem predvsem tri stvari.

Prva taka stvar je, da gre v tej trditvi pravzaprav za aksiom, torej za vero, da tako je in nič drugače. Verovati, torej sprejeti resnico, ki se jo ne da otipati, pa je zelo težko. Že zato je potrebna Božja milost. Gospod, pomagaj moji neveri.

Drugo pa je vprašanje, za kaj, s kakšnim namenom in k čemu sem poklican. Srečal sem že Abrahama, pa se mi večkrat zdi, da še vedno ne znam odgovoriti na to preprosto vprašanje. V grobem morda, toda v detajlih vsakodnevnih skrbi in naporov pa običajno ne. Imam cilje, ki so bolj moji kot Njegovi, če pa že uspem videti Njegove, potem grem do njih po svoji in ne po Njegovi poti. Gospod, usmili se me.

In kaj pomeni “vse”? Tudi talente je včasih težko prepoznati, lažje je videti tiste, ki jih nimaš. To je tretja in morda zame najtežja zadeva v zgornji matematiki. Velikokrat mi kdo govori o tem, da imam nek talent, pa v to sploh ne verjamem. Raje verjamem svoji premajhni samozavesti, svoji slabi samopodobi, …, nenazadnje lahko s tem tudi opravičim svojo lenobo.

Kako priznati, ko zaškriplje, da ni problem v tem, da mi Bog ne daje milosti, ampak, da sem sam

• zgrešil cilj ali
• šel po napačni poti ali
• pa nisem uporabil danega talenta oz. vseh danih talentov.

Priznati torej, da sem ga spet polomil. In se odpraviti v spovednico. Potem pa začeti znova.

Tako se je končal moj advent. In začenja se novo leto. O, da bi hodil po Njegovih poteh!

Za zadnjo letošnjo številko Plamenov, glasila Slovenske skupnosti krščanskega življenja, so me prosili, da za rubriko »Laudato si« napišem kako svoje »ekološko« razmišljanje. Nastalo pa je tole:

December je, ko to pišem. Zunaj je zima. Mrzla, toda suha in brez snega. Spet ena tistih »nepravih«, ker bi v tem času moralo pri nas naokrog ležati nekaj centimetrov snega, ki bi ščitilo vlago v zemlji in pred nezmernim mrazom varovalo bitja, ki si v tleh poiščejo zatočišče, v katerem pričakajo pomladi in z njo eksplozijo novega življenja. Tako pa spet lahko samo ugibamo, kaj bo.

Okrog čebelnjaka je mirno. Čebele v panjih v t.i. zimski gruči grejejo matico, da bo sposobna nekje sredi januarja znova začeti zalegati, da bi družina z novimi delovnimi silami lahko tja do poletja opravila svoje poslanstvo: nabrala medu, cvetnega prahu, propolisa za preživetje preko naslednje zime, hkrati pa še oprašila nešteto majhnih in večjih cvetov, ki se bodo spremenili v slastne plodove. Seveda, če bo pomlad »taka ta prava«. Če ne bo kot letos vse cvetoče, še preden se bodo porodile prve nove delavke, potem pa bo, ko bo družina prihajala k največji moči, vse za nekaj časa pokrila debela snežna odeja.

Nove matice čmrljev so s koncem pomladi ali preko poletja, odvisno od vrste, zapustile svoje matično gnezdo, opravile svoj svatovski ples s troti iz drugih družin, potem pa si poiskale zimski bivak v kaki luknji v zemlji. Delavke in trote je vzela jesen. Stara gnezda so ostala prazna in morda se v katerega kaka matica spomladi celo vrne in začne novo družino. Vsako leto znova od popolnega začetka. Ko sončeva energija začne topiti sneg, ko požene spomladansko cvetje … Ah, že spet govorim o tisti pravi pomladi z enakomernim, postopnim napredkom do vročega poletja. Toda kdaj smo imeli zadnjič tako pomlad?

In potem so tu še čebele samotarke. Ob čebelnjaku imam tudi t.i. hotel za žuželke. Pravzaprav nikoli nisem razumel, zakaj se temu tako reče, vendar je ta izraz veliko bolj popularen kot morda gnezdišče, gnezdilnica ali pa morda celo kar panj, saj v veliki večini primerov ne gre za nič drugega  kot za navrtane kose lesa. Mojega so letos pridno obiskovale tri vrste čebel samotark. Vsaka vrsta ob svojem času. Večina čebel samotark je »specializiranih« za eno vrsto cvetov in »oživijo« takrat, ko se po poljih pojavijo »njihove« cvetice. Premalo poznam, vendar me te zakonitosti v naravi zelo nagovarjajo. Tudi lahko opazim, da si vsaka vrsta izbira svojo velikost luknjic. V teh luknjicah nastavijo celico, jo napolnijo z medičino in cvetnim prahom, spustijo jajček in celico zaprejo. In začnejo naslednjo.  In to počnejo, dokler je v njih še kaj življenja. Potem pa zapolnjene luknjice čakajo naslednje pomladi, ko spet vse zaživi za kak teden …

Od vseh čebel samotark so mi najlepše velike lesne čebele. Dejansko so tudi največje pri nas živeče čebele, saj merijo v dolžino kar približno 3 cm. Njihova črna barva se v sončnih žarkih modrikasto svetlika in jih res ne morete zgrešiti, so pa v notranjosti Slovenije precej redke. Na našem vrtu se pojavijo, ko zacveti moškatna kadulja. Približno ob istem času začnejo cveteti prve buče in bučke in dokler nisem imel posajene moškatne kadulje, sem jih lahko opazoval, kako so opravljale svojo »peščeno kopel« na moških cvetovih bučk. Kako zanimive so bile videti potem: črne s drobnimi rumenimi pikicami. Toda očitno je moškatna kadulja ljubezen njihovega srca. Me je pa letos presenetilo, ko so zelo intenzivno poletavale okrog prekel visokega fižola tetovca, dokler nisem opazil, da si verjetno pripravljajo zarod v votlih bambusovih palicah, ki so prekle povezovale. Še sreča, ker bi verjetno te palice jeseni končale na ognju, tako kot marsikak odpadek z vrta.

Toda sedaj je zima in lahko samo sanjam o pomladi, poletju, ko bo okrog naše hiše spet vse polno takšnega in drugačnega življenja. Lahko pa tudi razmišljam, kaj bom naredil, da tega življenja spomladi ne bo manj kot letos. Hotel je letos zelo zaseden in verjetno bi bilo pametno narediti še kako depandanso. Verjetno si bom omislil kako konstrukcijo z primerno debelih bambusovih palic. Očistil bom gnezdilnice za čmrlje in v njih, po potrebi, pripravil nov gnezdilni material. In molim lahko za normalno pomlad.

Saj res: molil. Sredi zime (7. decembra) goduje tudi sv. Ambrož, zavetnik čebelarjev. Anekdota pravi, da se je  Ambrožu, ko je bil še dojenček in je spal v zibelki na domačem dvorišču, na glavo usedel roj čebel iz očetovega čebelnjaka. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambrožev oče pa je kot izkušen čebelar ukazal, naj pustijo otroka na miru in tako se je roj čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Po tem dogodku je Ambrož tudi dobil ime. Ambrozija je grški izraz za mano, sladko tekočino, ki jo čebele nabirajo na mnogih rastlinah, ki sicer ne cvetijo. Oče je bil po tem dogodku prepričan, da čebelji roj, ki je v otrokovih ustih pustil obilico medu, napoveduje, da bo iz tega otroka še nekaj velikega. Iz Ambroževih ust se je pozneje, ko je postal škof, res izlivalo bogastvo besed, kar mu priznava tudi učitelj govorništva sveti Avguštin. In tako je sveti Ambrož postal stanovski zavetnik nas čebelarjev.

Njemu izročam to zimo, izročam mu prihajajočo pomlad, izročam čebelnjak in čebele, izročam čmrljeve matice, ki ždijo nekje zunaj skrite pred mrazom in se bom z njimi morda srečal v prihodnjem letu, izročam mu bodoče življenje zasnovano v mojem hotelu, … Naj za vse to prosi pri našem Gospodu. Da bi se ohranila lepota in bogastvo Božjega stvarstva.

Članek je nastal kot refleksija moje izkušnje na samo romanje že poleti 2015 takoj po romanju. Od tedaj se je marsikaj spremenilo, izkušnje pa so ostale. Članek je bil objavljen v reviji Družina in življenje 3/16.

Naj takoj omenim, da z ženo nisva člana gibanja Družina in življenje in tudi na nobeni delavnici gibanja še nisva bila. Romanju od skupine do skupine sva se priključila, ko sva preko radia Ognjišče zvedela za ta projekt in ugotovila, da bosta romarja po zastavljeni poti pač morala tudi skozi našo Žabjo vas. In če po njima Bog prihaja mimo, potem je edino, kar se spodobi, da pokažeš gostoljubje in se pridružiš.

Tako sva romarje z veliko negotovosti in zadrege pričakala na mostu pri Visokem. Dani  mi je dal že po dobrem kilometru poti vedeti, da sta v Sloveniji samo dve skupini zakoncev: tisti, ki so na delavnicah Diž že bili in tisti, za katere bi bilo dobro, da tja čim prej gremo. Če ima Dani prav, mu bom potrdil oktobra v Njivicah, česar se že sedaj resnično veselim.

Vilma je bila v tem delu poti zaradi težav z grlom bolj tiho, pa prav težko je hodila, vendar ni pozabila poudarjati, da z žulji še ni vsega konec. Tudi z žulji se da hoditi. Tudi v življenju zakoncev se pojavijo žulji, vendar se da iti naprej. Sam sem ji dejal, da je »tišasta«. Ta beseda v žlahtnem poljanskem narečju pomeni trmastega človeka, vendar v tistem bolj pozitivnem pomenu besede (nekako tistega »vrhunsko vztrajnega«). Ko sem pozneje še spremljal njuno pot preko Facebooka, pa sta se mi utrnili še dve misli: tudi ni konec, če zboliš in ugotoviš, da danes pa res ne moreš, in tudi ni konec, če se kdaj pustiš malo pocrkljati (z avtom mimo Trsta). Važno je, da ostaja cilj in da ne skrenemo s poti k temu cilju in se prepustimo lagodnosti, ki bi nas speljala stran. In tako sva z ženo čutila prav kot dolžnost do naju dveh samih, da se zadnji junijski dan odpraviva na Markovec in si na lastne oči to vztrajnost še enkrat »fotografirava« za spomin v najini srci.

Tistega dne, ko sta Vilma in Dani šla skozi naše kraje, sva se z ženo zvečer udeležila tudi svete maše in srečanja po njej v Gorenji vasi. Sam se po raznih pridigah, govorih in nagovorih počutim podobnega tistemu redovnemu bratu, ki je v samostanu skrbel za kuhinjo. Ko ga je nekoč nek pater prosil, da oceni njegovo pridigo, je dejal samo, da je bila dobra. Ker pa mu ni znal povedati niti stavka ali misli iz nje, je bil pater užaljen, češ da brat pridige sploh ni poslušal. Ta pa mu je pojasnil, da je s pridigo podobno kot s pranjem solate. Le to izpostaviš curku vode in ko voda odteče (je ni več) ostane spet samo solata – vendar oprana. In tako perejo tudi pridige. Na koncu naj bi ostalo oprano srce, čeprav besede odtečejo. Moje srce je bilo tisti večer precej lažje, torej se je spralo kar nekaj slabe volje, zaskrbljenosti, strahu, … Torej je bil nagovor res dober!

Vendar se ravno zaradi pravkar povedanega trudim, da bi si le zapolnil vsaj eno misel iz nagovora, ki bi me potem spremljala vsaj nekaj dni. Tistega večera sem zagrabil Vilmino misel, da smo vsi grešnike in s kakšno pravico lahko obsojamo druge samo zato, ker grešijo na drugačen način kot mi.

V nedeljo sem bil zadolžen za pomoč župniku pri obhajanju. In pri nas je postala navada, da pristopijo tudi vsi otroci, celo malčki, ki so še v naročju svojih staršev. In vsem njim obhajalec naredi križ na čelo in reče »Bog te blagoslovi«. Ob tem sem se zdrznil. Seveda, o tem je govorila Vilma tisti večer. Zakaj bi se obsojali, zmerjali, gojili slabo voljo ali celo sovraštvo do drugih, če lahko spreminjamo klimo v naši deželi s tem, da delimo blagoslove. In priznam, da bi najraje tudi vsakemu odraslemu, po tistem, ko izrečem »Kristusovo telo« in mu položim hostijo v roku, še dodal »Pa Bog te blagoslovi«. Pravzaprav sem v mislih v nedeljo to tudi delal in upam, da mi bo to prišlo v lepo navado.

Preden sva se z ženo odločila, da se pridruživa romanju, sem se kar nekajkrat vprašal o smislu Vilminega in Danijevega početja. Ali ni danes kar inflacija takšnih in drugačnih humanitarnih dogodkov, kjer se zbira denar za nek dober namen ali pa skrbi za ozaveščanje ljudi o nečem pomembnem za življenje (recimo tek z brezplačnim testiranjem krvnega tlaka in opozarjanjem na bolezni srca in ožilja, tek za nove vodnjake v Afriki…)? Še en podoben podvig, ali nekaj več? Po eni strani precej manj: nobenih zelo visokih ciljev, le preprosto srečevanje in povezovanje prijateljev. In oznanjevanje …

Prav tu sem se spomnil srednjeveških pridigarjev, ki so hodili iz kraja v kraj in oznanjali Božjo besedo. Saj še danes obstajajo ljudski misijoni po župnijah, vendar se tja misijonarji pripeljejo s takšnimi ali drugačnimi avtomobili, povedo, kar imajo za povedati in se spet odpeljejo. Čas in razvoj sta pač naredila svoje in v tem samo po sebi ni nič slabega. Zveni pa čisto drugače, če nekomu poveš, da si se potrudil priti do njega tudi za ceno žuljev in druge pokore, ki spremlja popotnike. Da si prelil kar nekaj kapelj znoja, da bi ga videl. V tem okviru se tudi Božja beseda drugače sliši.

Spominjam se tudi sv. Pavla. Tudi on je bil popotnik in je potoval od ene Cerkve do druge. Analogija z romanjem od skupine do skupine se ponuja sama po sebi. In ko pomislim na Pavla, imam vedno pred očmi njegov mogočni kip pred njemu posvečeno baziliko v Rimu. Iz tiste podobe vejeta tako odločnost kot strogost. Nikoli nisem tega prav razumel. Sem se tolažil s tem, da je pač Pavel bil tak težak značaj, ob katerem praktično noben pomočnik ni dolgo zdržal. Po srečanju z Vilmo in Danijem, pa mi je tudi Pavel nekoliko bližje. Zdi se mi, da sem ga nekako začutil. Če toliko vložiš v oznanjevanje in v skrb za Cerkve, imaš tudi moralno pravico do strogosti in do tega, da od prijateljev celo nekaj zahtevaš ne samo pričakuješ. Priznam, da bom odslej Pavlova pisma prebiral v drugačni luči.

Ob koncu še priznam, da sem zelo vesel, da sta se romarja vstavila tudi pod streho našega doma. Ne toliko zaradi najinih zaslug za nebeško kraljestvo (»Popotnik sem bil in ste me sprejeli«) ampak predvsem zato, ker čutim, da je po njima na poseben (drugačen kot doslej) način vstopil v našo hišo sam

Gospod. Zato upam, da je bilo to romanje tudi en korak v najinem zakonskem življenju.

Članek je bil objavljen spomladi 2016 v Plamenih, glasilu Slovenske skupnosti krščanskega življenja in z njim sem poskušal predstaviti molitev, ki našo skupino Bartimaj povezuje že 30 let.

Letošnje leto poteka v obhajanju svetega leta in zahvaljevanju za četrt stoletja naše samostojne države. Ko gledamo v tej luči našo mantro, ki nas združuje že skoraj 30 let, vidimo, da je še zmeraj duhovno močna, in kar je še najbolj zanimivo: sveža in nova, kot bi se porodila nekega jutra prav v teh dneh.

Če pogledamo zgodovino Kresa, se je nekako pred 30 leti začela oblikovati struktura, kot jo v osnovi poznamo še danes. Nastala je tudi naša t.i. tretja skupina. Kako smo takrat prišli skupaj, je bilo plod razmišljanj takratnega vodstva. Vem, da je takrat vodstvo želelo slediti Duhu in da je bilo prav, da smo se znašli skupaj prav mi. Prav hitro pa smo ugotovili, kako različni smo. Vsi smo bili v študentskih letih, zagnani da opravimo svoje poslanstvo v Božjem kraljestvu na zemlji. Pa vendar smo videli kaj malo skupnega v vlogah, ki naj bi jih odigral vsak izmed nas. Zato smo se odločili, da si izberemo kratko molitev – mantro, ki jo bomo dnevno molili in bo osnova naše povezanosti v Gospodu. Ko gledam nazaj, vidim v tej odločitvi resnično delovanje Duha. Od tiste prvotne skupine sva ostala pravzaprav samo še midva z Darjo. Ostale je življenje potegnilo drugam: nekatere v druge skupine znotraj SKŽ, nekaj deklet v skupnost Loyola, nekateri so odšli v svet in smo z njimi izgubili stik … Bog pa nam je pridruževal novih in mantra jih je sprejemala in objemala, ter povezovala v skupnost.

Za določitev besedila smo si vzeli veliko časa. V tistem času je izšla knjiga Pripoved ruskega romarja in prošnja, ki jo je Duh položil v usta slepega Bartimaja, nam je bila vsem zelo blizu. Potem pa se je začelo iskanje pravih besed. Lahko zatrdim, da je vsaka beseda v mantri plod razlikovanja v Duhu. Zato me pravzaprav ne preseneča, da ima svojo težo še danes. Po določenem času smo prišli do prošnje:

Gospod Jezus Kristus,

Davidov sin,

usmili se

moža in žene

naše slovenske zemlje

in vse svoje vesoljne Cerkve.

Gospod Jezus Kristus,

Verujemo, da živimo in delamo v Gospodu, prepuščamo Duhu v nas, da moli svojega Stvarnika kot Gospoda, ki nam po svojem Sinu prihaja naproti. Verujemo, da lahko On naredi tudi čudeže, če bo potrebno. Verujemo, da nas ima rad in pozna naše misli, želje … In pozna tudi našo dobro voljo, da bi bili z Njim in k Njemu pritegnili tudi druge.

Davidov sin,

V teh besedah izražamo vero v Jezusovo človeško naravo. On nam je po mesu in krvi brat. Ko je hodil po prahu palestinske zemlje je izkusil vse podobno in v enaki meri kot mi, razen greha. Zato nas lahko razume in mi se ob Njem čutimo bolj sprejeti. In ob Njem se lahko učimo sprejemati in ljubiti svoje bližnje, saj z vsemi ljudmi tega sveta delimo isto izkustvo bivanja v tem stvarstvu.

usmili se

Za svoje delo prosimo, saj smo slabotni. Prinašamo mu svoje slabosti in pomanjkljivosti, svoje stranpoti, ko nismo gledali, kje hodimo in kako hodimo. Prihajamo k Njemu kot izgubljeni sin k očetu, prihajamo kot ranjeni bratje in sestre k Njemu, ki je vse naše slabosti že prevzel nase in pustil, da smo jih skupaj z njim pribili na križ. S tega križa razliva obilje odrešenjskega usmiljenja na naša življenja.

moža in žene

Kako aktualno, čeprav o teoriji spola takrat še ni bilo ne duha ne sluha. In ne molimo: moškega in ženske. S tem pa še zdaleč ne mislimo samo poročenih. Če se moški dopolni v svoji ženi in postane mož, ter se ženska dopolni v svojem možu in postane žena, je tu mišljena tista dopolnitev, ki nam jo daje Bog. Velja torej za vse, ki so svoje življenje posvetili Gospodu v takem ali drugačnem stanu. Velja pravzaprav za vse nas, vse naše sonarodnjake in druge ljudi, saj smo vsi poklicani k isti odrešenjski dopolnitvi, ko bomo v nebesih eno z Njim.

Besedi mož in žena nas tudi spominjata in opominjata, da mora vsak izmed nas odigrati svojo življenjsko vlogo z vsemi danostmi in omejitvami, s katerimi se je rodil: vsak po svojem rodu, vsak s svojimi talenti, vsak s svojim socialnim statusom, …

naše slovenske zemlje

Bila so to leta, ko se je na obzorju že videla samostojnost našega naroda. Stali smo kot Izraelci v puščavi pred Rdečim morjem in upali, da nas Gospod nekako spravi čez. In to se je kar hitro tudi zgodilo, vendar mora sedaj ta naš ljubi narod tavati po puščavi takšnih in drugačnih teorij in ideologij, predvsem pa skozi puščavo lastnega pohlepa in ošabnosti, mimo malikovanja materialnega blagostanja. Verjamemo, da pride nekoč dan, ko bomo uzrli našo obljubljeno deželo in smeli vstopiti vanjo.

Poseben poudarek je na besedi zemlja. Od samega začetka smo čutili pomembnost ohranjanja stvarstva v njegovi prvinskosti. Naša generacija večinoma še ima spomin na gnetenje in grebenje z roko po okopani zemlji, mlajše pa že ne več. In problem varovanja Stvarstva se je v teh letih samo še poglobil. Danes že vsi govorimo o globalnem segrevanju, o smeteh, ki nas bodo zadušile, … več ali manj samo zaradi našega hlepenja po višjem standardu za vsako ceno. Naša molitev izraža prošnjo po preprostem sobivanju v ohranjenem okolju.

in vse svoje vesoljne Cerkve.

V teh besedah izražamo, da želimo čutiti s Cerkvijo, z njenim vodstvom in vsemi brati in sestrami po širnem svetu. Pater Marko Ivan Rupnik nas je v tistih časih zelo nagovarjal k temu čutenju. Cerkev je grešna, a hkrati nam je po Božji milosti mati. Marko je večkrat omenil, kako je Ignacij nesel Konstitucije novo nastale Družbe Jezusove v potrditev papežu ravno, ko je bil ta na poročni gostiji svojega sina. Bog tudi skozi vso to grešnost dela dobro in nas vodi v odrešenje. Takrat smo imeli svetniškega papeža Janeza Pavla in to doživljanje Cerkve kot grešne matere se nam je zdelo prej zgodovinsko dejstvo kot pa realnost. Še slutili nismo, da bo čas razkril pedofilske in druge s spolnostjo povezane škandale, da se bo zgodila mariborska finančna afera, …

In ni mišljena samo katoliška Cerkev, ampak vse krščanske skupnosti po svetu, občestvo vseh, ki smo Kristusovi bratje in sestre. In v tem zadnjem letu sem se spominjal zlasti koptskih ribičev, ki so jih na libijski obali obglavili pripadniki Islamske države, pa krščanskih Yazidov v Iraku, kjer je ob velike preganjanju od milijonske skupnosti ostalo le nekaj deset tisoč ljudi na begu, pa članov podzemne Cerkve in drugih hišnih Cerkva na Kitajskem, vesel sem bil srečanja papeža z ruskim patriarhom …

Vidim, da nam je Duh pred skoraj tremi desetletji dal v roke sredstvo za medsebojno povezanost, ki traja še danes. Dal nam je molitev, ki nas še danes pelje v srčiko problemov sodobnega sveta in nam pomaga odgovarjati nanje.

Naj omenim še, da naša skupina/skupnost dolgo časa ni imela svojega imena. Druge je povezovalo ime (ime izraža namen in poslanstvo), nam pa je v ta namen služila mantra. Šele ko nas je vodstvo prijazno opomnilo, da bi bilo zaradi lažje administracije lepo imeti enostavno in kratko ime, smo se dokaj hitro odločili za ime Bartimaj. V tem imenu pa se še vedno skriva dolgo ime, ki se glasi …

Nekaj mojih misli ob poslušanju govora kardinala Tagleja na Svetovnem srečanju družin septembra 2015 v Philadelphiji. Članek je bil objavljen v glasu gibanja Družina in življenje (številka 03/16, 20.3.2016)

Večkrat sem se, sva se že spraševala, zakaj se nama venomer to dogaja. Trudiva se, naredila bi vse, da do tega ne bi prišlo, pa se spet zgodi, da se bolj ali manj globoko prizadeneva. Zakaj pa se sosedova lahko tako dobro razumeta, če pa se, predpostavljam, celo manj trudita kot midva. Ali pa ona znanca … Zakaj? Primerov za nevoščljivost in za pestovanje moje bolečine lahko najdem na vsakem koraku.

Najprej lahko ugotovim, da me je po že skoraj 30 letih zakona kar strah, da se bo in kdaj se bo to spet zgodilo. Toliko sem se trudil in se še, da do tega ne bi več prihajalo, da sem že kar obupal in se samo še prepustil strahu. Kdaj bo spet izbruhnil nov nesporazum, novo nesoglasje, kdaj bo v srce znova zarezala samo za sekundo prehitro izrečena beseda, kdaj bo mojo ženo vrgla s tira misel zrastla znotraj mojega miselnega koncepta, ki pa ima v sistemu njene logike povsem nek drug pomen, …

In tu mi je predavanje kardinala Tagleja v prvo tolažbo. To, kar se nama dogaja, je najbolj naravna stvar, ko si dva želita biti res blizu. Povsem naravno in normalno. Če dva živita kilometre narazen se težko zadeneta celo s topovi, v intimni bližini pa rani in boli že nerodno uporabljena bucika.

Imam občutek, da sodobna družinska in zakonska terapevtska in svetovalna znanost dela vse, da bi človeka, ki stopa v intimen odnos obvarovala pred bolečino. In pravzaprav edini način po tej logiki je, da človek ohrani del svojega sveta samo zase, ki ga ne deli niti z ženo, z najbližjim in vanj se zateče, ko ga doleti neizogibno. Lahko tudi že preventivno, pa saj poznamo: moram imeti čas samo zase (šport, telovadba, moška druščina in ženski krožki, …), imeti svoj konjiček, … Da bi bil ranjen in trpel? Sodobna terapija pravi: »To se ti pa ne sme zgoditi!« Opa, od kod neki mi je to že znano. Aja, iz Matejevega evangelija (Mt,16,21-22), ko te iste besede Peter izreče Jezusu in mu brani, da bi šel v Jeruzalem in tam trpel. In Jezus je oster: »Poberi se, satan. V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Človeškega umevanja sodobni terapevtski znanosti res ne morem zameriti, je pa to lahko spodbuda zame, da iščem predvsem to, kar je Božje.

Nekaj dni po tem konfliktu s Petrom je Jezus vzel Jakoba, Janeza in prav tega Petra s seboj na Goro in jim razodel svoje veličastvo. Vendar ne kar tako. Srečal se je tudi z Mojzesom in Elijem in se z njima pogovarjal o poti v Jeruzalem in trpljenju povezanim s tem. Jezus je učencem razodel svoj življenjski cilj in tudi pot do njega. In kaj ima to opraviti z menoj kot zakoncem, razen tega, da Jezusu priznavam njegovo na Gori razodeto božanskost?

V vzhodnem (predvsem ruskem) cerkvenem izročilu se čas zaljubljenosti smatra kot čas, ko zaljubljenec vidi drugo osebo v podobi, v veličastvu, do katerega naj bi ta na svoji življenjski poti dospel. Zaljubljenost je torej razodetje ljubljenega na Gori. Vsakodnevno življenje v zakonu pa je pot v Jeruzalem. Saj nisem črnogled ali fatalist in upam, da kdo tega ne razume, da je v zakonu samo trpljenje. Tudi na Jezusovi poti v Jeruzalem je vmes Betanija z ljubečima Marto in Marijo, prijateljem Lazarjem, pa Marija Magdalena, ki ga mazili, pa druge žene, ki so ga spremljale, ambiciozni apostoli, ne nazadnje pa tudi slovesni vhod v samo mesto in »zmagoslavno« izganjanje trgovcev iz templja. S tem pa gre v korak trpljenje in celo Jezus moli: »Če je mogoče, naj gre ta kelih …«. In moj zakon, če je z Jezusom, je nekaj podobnega.

Tako torej razumem kardinala Tagleja: zakon je moja pot v Jeruzalem, kjer me čaka trpljenje, toda končni cilj je nedeljsko jutro in vstajenje. Z menoj gre žena, gredo otroci, ki so se nama pridružili. Skupaj si pomagamo premagovati težave od zunaj in si sami nehote povzročamo težave od znotraj. In tu mnogokrat čutim nemoč, da bi lahko kaj storil, da bi bilo lažje. Sam ne zmorem veliko. Tudi žena ne, pa čeprav bi rada zgorela v želji, da bi se jaz samo dobro počutil, da bi bil vedno in na vsakem kraju srečen in zadovoljen. Tu je On, ki je šel pred nama in to najino pot že blagoslovil in odrešil. In ostaja mi le preprosto prelaganje bremena na Njega. Ali nisem preveč ošaben, ko prevečkrat poskušam sam vse rešiti?

In tu je še en korak: kdor je zavestno okusil ranjenost v svojem življenju, jo sprejel in odložil na Kristusa, lahko razume in pomaga svojim bratom in sestram. Tu ni več (ošabnega) vprašanja, kaj velikega bom v življenju storil in dosegel za Kristusa in njegovo Cerkev. Tu je le še sočuten nemir, kako biti in čutiti z mojimi bližnjimi (sosedi, sofarani, sovaščani, sodržavljani, …) na poti v Jeruzalem in z vsemi njimi dočakati jutro vstajenja. Le to je, konec koncev, moje bistveno življenjsko poslanstvo.