Članek je bil objavljen spomladi 2016 v Plamenih, glasilu Slovenske skupnosti krščanskega življenja in z njim sem poskušal predstaviti molitev, ki našo skupino Bartimaj povezuje že 30 let.

Letošnje leto poteka v obhajanju svetega leta in zahvaljevanju za četrt stoletja naše samostojne države. Ko gledamo v tej luči našo mantro, ki nas združuje že skoraj 30 let, vidimo, da je še zmeraj duhovno močna, in kar je še najbolj zanimivo: sveža in nova, kot bi se porodila nekega jutra prav v teh dneh.

Če pogledamo zgodovino Kresa, se je nekako pred 30 leti začela oblikovati struktura, kot jo v osnovi poznamo še danes. Nastala je tudi naša t.i. tretja skupina. Kako smo takrat prišli skupaj, je bilo plod razmišljanj takratnega vodstva. Vem, da je takrat vodstvo želelo slediti Duhu in da je bilo prav, da smo se znašli skupaj prav mi. Prav hitro pa smo ugotovili, kako različni smo. Vsi smo bili v študentskih letih, zagnani da opravimo svoje poslanstvo v Božjem kraljestvu na zemlji. Pa vendar smo videli kaj malo skupnega v vlogah, ki naj bi jih odigral vsak izmed nas. Zato smo se odločili, da si izberemo kratko molitev – mantro, ki jo bomo dnevno molili in bo osnova naše povezanosti v Gospodu. Ko gledam nazaj, vidim v tej odločitvi resnično delovanje Duha. Od tiste prvotne skupine sva ostala pravzaprav samo še midva z Darjo. Ostale je življenje potegnilo drugam: nekatere v druge skupine znotraj SKŽ, nekaj deklet v skupnost Loyola, nekateri so odšli v svet in smo z njimi izgubili stik … Bog pa nam je pridruževal novih in mantra jih je sprejemala in objemala, ter povezovala v skupnost.

Za določitev besedila smo si vzeli veliko časa. V tistem času je izšla knjiga Pripoved ruskega romarja in prošnja, ki jo je Duh položil v usta slepega Bartimaja, nam je bila vsem zelo blizu. Potem pa se je začelo iskanje pravih besed. Lahko zatrdim, da je vsaka beseda v mantri plod razlikovanja v Duhu. Zato me pravzaprav ne preseneča, da ima svojo težo še danes. Po določenem času smo prišli do prošnje:

Gospod Jezus Kristus,

Davidov sin,

usmili se

moža in žene

naše slovenske zemlje

in vse svoje vesoljne Cerkve.

Gospod Jezus Kristus,

Verujemo, da živimo in delamo v Gospodu, prepuščamo Duhu v nas, da moli svojega Stvarnika kot Gospoda, ki nam po svojem Sinu prihaja naproti. Verujemo, da lahko On naredi tudi čudeže, če bo potrebno. Verujemo, da nas ima rad in pozna naše misli, želje … In pozna tudi našo dobro voljo, da bi bili z Njim in k Njemu pritegnili tudi druge.

Davidov sin,

V teh besedah izražamo vero v Jezusovo človeško naravo. On nam je po mesu in krvi brat. Ko je hodil po prahu palestinske zemlje je izkusil vse podobno in v enaki meri kot mi, razen greha. Zato nas lahko razume in mi se ob Njem čutimo bolj sprejeti. In ob Njem se lahko učimo sprejemati in ljubiti svoje bližnje, saj z vsemi ljudmi tega sveta delimo isto izkustvo bivanja v tem stvarstvu.

usmili se

Za svoje delo prosimo, saj smo slabotni. Prinašamo mu svoje slabosti in pomanjkljivosti, svoje stranpoti, ko nismo gledali, kje hodimo in kako hodimo. Prihajamo k Njemu kot izgubljeni sin k očetu, prihajamo kot ranjeni bratje in sestre k Njemu, ki je vse naše slabosti že prevzel nase in pustil, da smo jih skupaj z njim pribili na križ. S tega križa razliva obilje odrešenjskega usmiljenja na naša življenja.

moža in žene

Kako aktualno, čeprav o teoriji spola takrat še ni bilo ne duha ne sluha. In ne molimo: moškega in ženske. S tem pa še zdaleč ne mislimo samo poročenih. Če se moški dopolni v svoji ženi in postane mož, ter se ženska dopolni v svojem možu in postane žena, je tu mišljena tista dopolnitev, ki nam jo daje Bog. Velja torej za vse, ki so svoje življenje posvetili Gospodu v takem ali drugačnem stanu. Velja pravzaprav za vse nas, vse naše sonarodnjake in druge ljudi, saj smo vsi poklicani k isti odrešenjski dopolnitvi, ko bomo v nebesih eno z Njim.

Besedi mož in žena nas tudi spominjata in opominjata, da mora vsak izmed nas odigrati svojo življenjsko vlogo z vsemi danostmi in omejitvami, s katerimi se je rodil: vsak po svojem rodu, vsak s svojimi talenti, vsak s svojim socialnim statusom, …

naše slovenske zemlje

Bila so to leta, ko se je na obzorju že videla samostojnost našega naroda. Stali smo kot Izraelci v puščavi pred Rdečim morjem in upali, da nas Gospod nekako spravi čez. In to se je kar hitro tudi zgodilo, vendar mora sedaj ta naš ljubi narod tavati po puščavi takšnih in drugačnih teorij in ideologij, predvsem pa skozi puščavo lastnega pohlepa in ošabnosti, mimo malikovanja materialnega blagostanja. Verjamemo, da pride nekoč dan, ko bomo uzrli našo obljubljeno deželo in smeli vstopiti vanjo.

Poseben poudarek je na besedi zemlja. Od samega začetka smo čutili pomembnost ohranjanja stvarstva v njegovi prvinskosti. Naša generacija večinoma še ima spomin na gnetenje in grebenje z roko po okopani zemlji, mlajše pa že ne več. In problem varovanja Stvarstva se je v teh letih samo še poglobil. Danes že vsi govorimo o globalnem segrevanju, o smeteh, ki nas bodo zadušile, … več ali manj samo zaradi našega hlepenja po višjem standardu za vsako ceno. Naša molitev izraža prošnjo po preprostem sobivanju v ohranjenem okolju.

in vse svoje vesoljne Cerkve.

V teh besedah izražamo, da želimo čutiti s Cerkvijo, z njenim vodstvom in vsemi brati in sestrami po širnem svetu. Pater Marko Ivan Rupnik nas je v tistih časih zelo nagovarjal k temu čutenju. Cerkev je grešna, a hkrati nam je po Božji milosti mati. Marko je večkrat omenil, kako je Ignacij nesel Konstitucije novo nastale Družbe Jezusove v potrditev papežu ravno, ko je bil ta na poročni gostiji svojega sina. Bog tudi skozi vso to grešnost dela dobro in nas vodi v odrešenje. Takrat smo imeli svetniškega papeža Janeza Pavla in to doživljanje Cerkve kot grešne matere se nam je zdelo prej zgodovinsko dejstvo kot pa realnost. Še slutili nismo, da bo čas razkril pedofilske in druge s spolnostjo povezane škandale, da se bo zgodila mariborska finančna afera, …

In ni mišljena samo katoliška Cerkev, ampak vse krščanske skupnosti po svetu, občestvo vseh, ki smo Kristusovi bratje in sestre. In v tem zadnjem letu sem se spominjal zlasti koptskih ribičev, ki so jih na libijski obali obglavili pripadniki Islamske države, pa krščanskih Yazidov v Iraku, kjer je ob velike preganjanju od milijonske skupnosti ostalo le nekaj deset tisoč ljudi na begu, pa članov podzemne Cerkve in drugih hišnih Cerkva na Kitajskem, vesel sem bil srečanja papeža z ruskim patriarhom …

Vidim, da nam je Duh pred skoraj tremi desetletji dal v roke sredstvo za medsebojno povezanost, ki traja še danes. Dal nam je molitev, ki nas še danes pelje v srčiko problemov sodobnega sveta in nam pomaga odgovarjati nanje.

Naj omenim še, da naša skupina/skupnost dolgo časa ni imela svojega imena. Druge je povezovalo ime (ime izraža namen in poslanstvo), nam pa je v ta namen služila mantra. Šele ko nas je vodstvo prijazno opomnilo, da bi bilo zaradi lažje administracije lepo imeti enostavno in kratko ime, smo se dokaj hitro odločili za ime Bartimaj. V tem imenu pa se še vedno skriva dolgo ime, ki se glasi …