Nekaj mojih misli ob poslušanju govora kardinala Tagleja na Svetovnem srečanju družin septembra 2015 v Philadelphiji. Članek je bil objavljen v glasu gibanja Družina in življenje (številka 03/16, 20.3.2016)

Večkrat sem se, sva se že spraševala, zakaj se nama venomer to dogaja. Trudiva se, naredila bi vse, da do tega ne bi prišlo, pa se spet zgodi, da se bolj ali manj globoko prizadeneva. Zakaj pa se sosedova lahko tako dobro razumeta, če pa se, predpostavljam, celo manj trudita kot midva. Ali pa ona znanca … Zakaj? Primerov za nevoščljivost in za pestovanje moje bolečine lahko najdem na vsakem koraku.

Najprej lahko ugotovim, da me je po že skoraj 30 letih zakona kar strah, da se bo in kdaj se bo to spet zgodilo. Toliko sem se trudil in se še, da do tega ne bi več prihajalo, da sem že kar obupal in se samo še prepustil strahu. Kdaj bo spet izbruhnil nov nesporazum, novo nesoglasje, kdaj bo v srce znova zarezala samo za sekundo prehitro izrečena beseda, kdaj bo mojo ženo vrgla s tira misel zrastla znotraj mojega miselnega koncepta, ki pa ima v sistemu njene logike povsem nek drug pomen, …

In tu mi je predavanje kardinala Tagleja v prvo tolažbo. To, kar se nama dogaja, je najbolj naravna stvar, ko si dva želita biti res blizu. Povsem naravno in normalno. Če dva živita kilometre narazen se težko zadeneta celo s topovi, v intimni bližini pa rani in boli že nerodno uporabljena bucika.

Imam občutek, da sodobna družinska in zakonska terapevtska in svetovalna znanost dela vse, da bi človeka, ki stopa v intimen odnos obvarovala pred bolečino. In pravzaprav edini način po tej logiki je, da človek ohrani del svojega sveta samo zase, ki ga ne deli niti z ženo, z najbližjim in vanj se zateče, ko ga doleti neizogibno. Lahko tudi že preventivno, pa saj poznamo: moram imeti čas samo zase (šport, telovadba, moška druščina in ženski krožki, …), imeti svoj konjiček, … Da bi bil ranjen in trpel? Sodobna terapija pravi: »To se ti pa ne sme zgoditi!« Opa, od kod neki mi je to že znano. Aja, iz Matejevega evangelija (Mt,16,21-22), ko te iste besede Peter izreče Jezusu in mu brani, da bi šel v Jeruzalem in tam trpel. In Jezus je oster: »Poberi se, satan. V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Človeškega umevanja sodobni terapevtski znanosti res ne morem zameriti, je pa to lahko spodbuda zame, da iščem predvsem to, kar je Božje.

Nekaj dni po tem konfliktu s Petrom je Jezus vzel Jakoba, Janeza in prav tega Petra s seboj na Goro in jim razodel svoje veličastvo. Vendar ne kar tako. Srečal se je tudi z Mojzesom in Elijem in se z njima pogovarjal o poti v Jeruzalem in trpljenju povezanim s tem. Jezus je učencem razodel svoj življenjski cilj in tudi pot do njega. In kaj ima to opraviti z menoj kot zakoncem, razen tega, da Jezusu priznavam njegovo na Gori razodeto božanskost?

V vzhodnem (predvsem ruskem) cerkvenem izročilu se čas zaljubljenosti smatra kot čas, ko zaljubljenec vidi drugo osebo v podobi, v veličastvu, do katerega naj bi ta na svoji življenjski poti dospel. Zaljubljenost je torej razodetje ljubljenega na Gori. Vsakodnevno življenje v zakonu pa je pot v Jeruzalem. Saj nisem črnogled ali fatalist in upam, da kdo tega ne razume, da je v zakonu samo trpljenje. Tudi na Jezusovi poti v Jeruzalem je vmes Betanija z ljubečima Marto in Marijo, prijateljem Lazarjem, pa Marija Magdalena, ki ga mazili, pa druge žene, ki so ga spremljale, ambiciozni apostoli, ne nazadnje pa tudi slovesni vhod v samo mesto in »zmagoslavno« izganjanje trgovcev iz templja. S tem pa gre v korak trpljenje in celo Jezus moli: »Če je mogoče, naj gre ta kelih …«. In moj zakon, če je z Jezusom, je nekaj podobnega.

Tako torej razumem kardinala Tagleja: zakon je moja pot v Jeruzalem, kjer me čaka trpljenje, toda končni cilj je nedeljsko jutro in vstajenje. Z menoj gre žena, gredo otroci, ki so se nama pridružili. Skupaj si pomagamo premagovati težave od zunaj in si sami nehote povzročamo težave od znotraj. In tu mnogokrat čutim nemoč, da bi lahko kaj storil, da bi bilo lažje. Sam ne zmorem veliko. Tudi žena ne, pa čeprav bi rada zgorela v želji, da bi se jaz samo dobro počutil, da bi bil vedno in na vsakem kraju srečen in zadovoljen. Tu je On, ki je šel pred nama in to najino pot že blagoslovil in odrešil. In ostaja mi le preprosto prelaganje bremena na Njega. Ali nisem preveč ošaben, ko prevečkrat poskušam sam vse rešiti?

In tu je še en korak: kdor je zavestno okusil ranjenost v svojem življenju, jo sprejel in odložil na Kristusa, lahko razume in pomaga svojim bratom in sestram. Tu ni več (ošabnega) vprašanja, kaj velikega bom v življenju storil in dosegel za Kristusa in njegovo Cerkev. Tu je le še sočuten nemir, kako biti in čutiti z mojimi bližnjimi (sosedi, sofarani, sovaščani, sodržavljani, …) na poti v Jeruzalem in z vsemi njimi dočakati jutro vstajenja. Le to je, konec koncev, moje bistveno življenjsko poslanstvo.