Za zadnjo letošnjo številko Plamenov, glasila Slovenske skupnosti krščanskega življenja, so me prosili, da za rubriko »Laudato si« napišem kako svoje »ekološko« razmišljanje. Nastalo pa je tole:

December je, ko to pišem. Zunaj je zima. Mrzla, toda suha in brez snega. Spet ena tistih »nepravih«, ker bi v tem času moralo pri nas naokrog ležati nekaj centimetrov snega, ki bi ščitilo vlago v zemlji in pred nezmernim mrazom varovalo bitja, ki si v tleh poiščejo zatočišče, v katerem pričakajo pomladi in z njo eksplozijo novega življenja. Tako pa spet lahko samo ugibamo, kaj bo.

Okrog čebelnjaka je mirno. Čebele v panjih v t.i. zimski gruči grejejo matico, da bo sposobna nekje sredi januarja znova začeti zalegati, da bi družina z novimi delovnimi silami lahko tja do poletja opravila svoje poslanstvo: nabrala medu, cvetnega prahu, propolisa za preživetje preko naslednje zime, hkrati pa še oprašila nešteto majhnih in večjih cvetov, ki se bodo spremenili v slastne plodove. Seveda, če bo pomlad »taka ta prava«. Če ne bo kot letos vse cvetoče, še preden se bodo porodile prve nove delavke, potem pa bo, ko bo družina prihajala k največji moči, vse za nekaj časa pokrila debela snežna odeja.

Nove matice čmrljev so s koncem pomladi ali preko poletja, odvisno od vrste, zapustile svoje matično gnezdo, opravile svoj svatovski ples s troti iz drugih družin, potem pa si poiskale zimski bivak v kaki luknji v zemlji. Delavke in trote je vzela jesen. Stara gnezda so ostala prazna in morda se v katerega kaka matica spomladi celo vrne in začne novo družino. Vsako leto znova od popolnega začetka. Ko sončeva energija začne topiti sneg, ko požene spomladansko cvetje … Ah, že spet govorim o tisti pravi pomladi z enakomernim, postopnim napredkom do vročega poletja. Toda kdaj smo imeli zadnjič tako pomlad?

In potem so tu še čebele samotarke. Ob čebelnjaku imam tudi t.i. hotel za žuželke. Pravzaprav nikoli nisem razumel, zakaj se temu tako reče, vendar je ta izraz veliko bolj popularen kot morda gnezdišče, gnezdilnica ali pa morda celo kar panj, saj v veliki večini primerov ne gre za nič drugega  kot za navrtane kose lesa. Mojega so letos pridno obiskovale tri vrste čebel samotark. Vsaka vrsta ob svojem času. Večina čebel samotark je »specializiranih« za eno vrsto cvetov in »oživijo« takrat, ko se po poljih pojavijo »njihove« cvetice. Premalo poznam, vendar me te zakonitosti v naravi zelo nagovarjajo. Tudi lahko opazim, da si vsaka vrsta izbira svojo velikost luknjic. V teh luknjicah nastavijo celico, jo napolnijo z medičino in cvetnim prahom, spustijo jajček in celico zaprejo. In začnejo naslednjo.  In to počnejo, dokler je v njih še kaj življenja. Potem pa zapolnjene luknjice čakajo naslednje pomladi, ko spet vse zaživi za kak teden …

Od vseh čebel samotark so mi najlepše velike lesne čebele. Dejansko so tudi največje pri nas živeče čebele, saj merijo v dolžino kar približno 3 cm. Njihova črna barva se v sončnih žarkih modrikasto svetlika in jih res ne morete zgrešiti, so pa v notranjosti Slovenije precej redke. Na našem vrtu se pojavijo, ko zacveti moškatna kadulja. Približno ob istem času začnejo cveteti prve buče in bučke in dokler nisem imel posajene moškatne kadulje, sem jih lahko opazoval, kako so opravljale svojo »peščeno kopel« na moških cvetovih bučk. Kako zanimive so bile videti potem: črne s drobnimi rumenimi pikicami. Toda očitno je moškatna kadulja ljubezen njihovega srca. Me je pa letos presenetilo, ko so zelo intenzivno poletavale okrog prekel visokega fižola tetovca, dokler nisem opazil, da si verjetno pripravljajo zarod v votlih bambusovih palicah, ki so prekle povezovale. Še sreča, ker bi verjetno te palice jeseni končale na ognju, tako kot marsikak odpadek z vrta.

Toda sedaj je zima in lahko samo sanjam o pomladi, poletju, ko bo okrog naše hiše spet vse polno takšnega in drugačnega življenja. Lahko pa tudi razmišljam, kaj bom naredil, da tega življenja spomladi ne bo manj kot letos. Hotel je letos zelo zaseden in verjetno bi bilo pametno narediti še kako depandanso. Verjetno si bom omislil kako konstrukcijo z primerno debelih bambusovih palic. Očistil bom gnezdilnice za čmrlje in v njih, po potrebi, pripravil nov gnezdilni material. In molim lahko za normalno pomlad.

Saj res: molil. Sredi zime (7. decembra) goduje tudi sv. Ambrož, zavetnik čebelarjev. Anekdota pravi, da se je  Ambrožu, ko je bil še dojenček in je spal v zibelki na domačem dvorišču, na glavo usedel roj čebel iz očetovega čebelnjaka. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambrožev oče pa je kot izkušen čebelar ukazal, naj pustijo otroka na miru in tako se je roj čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Po tem dogodku je Ambrož tudi dobil ime. Ambrozija je grški izraz za mano, sladko tekočino, ki jo čebele nabirajo na mnogih rastlinah, ki sicer ne cvetijo. Oče je bil po tem dogodku prepričan, da čebelji roj, ki je v otrokovih ustih pustil obilico medu, napoveduje, da bo iz tega otroka še nekaj velikega. Iz Ambroževih ust se je pozneje, ko je postal škof, res izlivalo bogastvo besed, kar mu priznava tudi učitelj govorništva sveti Avguštin. In tako je sveti Ambrož postal stanovski zavetnik nas čebelarjev.

Njemu izročam to zimo, izročam mu prihajajočo pomlad, izročam čebelnjak in čebele, izročam čmrljeve matice, ki ždijo nekje zunaj skrite pred mrazom in se bom z njimi morda srečal v prihodnjem letu, izročam mu bodoče življenje zasnovano v mojem hotelu, … Naj za vse to prosi pri našem Gospodu. Da bi se ohranila lepota in bogastvo Božjega stvarstva.