Članek je nastal kot refleksija moje izkušnje na samo romanje že poleti 2015 takoj po romanju. Od tedaj se je marsikaj spremenilo, izkušnje pa so ostale. Članek je bil objavljen v reviji Družina in življenje 3/16.

Naj takoj omenim, da z ženo nisva člana gibanja Družina in življenje in tudi na nobeni delavnici gibanja še nisva bila. Romanju od skupine do skupine sva se priključila, ko sva preko radia Ognjišče zvedela za ta projekt in ugotovila, da bosta romarja po zastavljeni poti pač morala tudi skozi našo Žabjo vas. In če po njima Bog prihaja mimo, potem je edino, kar se spodobi, da pokažeš gostoljubje in se pridružiš.

Tako sva romarje z veliko negotovosti in zadrege pričakala na mostu pri Visokem. Dani  mi je dal že po dobrem kilometru poti vedeti, da sta v Sloveniji samo dve skupini zakoncev: tisti, ki so na delavnicah Diž že bili in tisti, za katere bi bilo dobro, da tja čim prej gremo. Če ima Dani prav, mu bom potrdil oktobra v Njivicah, česar se že sedaj resnično veselim.

Vilma je bila v tem delu poti zaradi težav z grlom bolj tiho, pa prav težko je hodila, vendar ni pozabila poudarjati, da z žulji še ni vsega konec. Tudi z žulji se da hoditi. Tudi v življenju zakoncev se pojavijo žulji, vendar se da iti naprej. Sam sem ji dejal, da je »tišasta«. Ta beseda v žlahtnem poljanskem narečju pomeni trmastega človeka, vendar v tistem bolj pozitivnem pomenu besede (nekako tistega »vrhunsko vztrajnega«). Ko sem pozneje še spremljal njuno pot preko Facebooka, pa sta se mi utrnili še dve misli: tudi ni konec, če zboliš in ugotoviš, da danes pa res ne moreš, in tudi ni konec, če se kdaj pustiš malo pocrkljati (z avtom mimo Trsta). Važno je, da ostaja cilj in da ne skrenemo s poti k temu cilju in se prepustimo lagodnosti, ki bi nas speljala stran. In tako sva z ženo čutila prav kot dolžnost do naju dveh samih, da se zadnji junijski dan odpraviva na Markovec in si na lastne oči to vztrajnost še enkrat »fotografirava« za spomin v najini srci.

Tistega dne, ko sta Vilma in Dani šla skozi naše kraje, sva se z ženo zvečer udeležila tudi svete maše in srečanja po njej v Gorenji vasi. Sam se po raznih pridigah, govorih in nagovorih počutim podobnega tistemu redovnemu bratu, ki je v samostanu skrbel za kuhinjo. Ko ga je nekoč nek pater prosil, da oceni njegovo pridigo, je dejal samo, da je bila dobra. Ker pa mu ni znal povedati niti stavka ali misli iz nje, je bil pater užaljen, češ da brat pridige sploh ni poslušal. Ta pa mu je pojasnil, da je s pridigo podobno kot s pranjem solate. Le to izpostaviš curku vode in ko voda odteče (je ni več) ostane spet samo solata – vendar oprana. In tako perejo tudi pridige. Na koncu naj bi ostalo oprano srce, čeprav besede odtečejo. Moje srce je bilo tisti večer precej lažje, torej se je spralo kar nekaj slabe volje, zaskrbljenosti, strahu, … Torej je bil nagovor res dober!

Vendar se ravno zaradi pravkar povedanega trudim, da bi si le zapolnil vsaj eno misel iz nagovora, ki bi me potem spremljala vsaj nekaj dni. Tistega večera sem zagrabil Vilmino misel, da smo vsi grešnike in s kakšno pravico lahko obsojamo druge samo zato, ker grešijo na drugačen način kot mi.

V nedeljo sem bil zadolžen za pomoč župniku pri obhajanju. In pri nas je postala navada, da pristopijo tudi vsi otroci, celo malčki, ki so še v naročju svojih staršev. In vsem njim obhajalec naredi križ na čelo in reče »Bog te blagoslovi«. Ob tem sem se zdrznil. Seveda, o tem je govorila Vilma tisti večer. Zakaj bi se obsojali, zmerjali, gojili slabo voljo ali celo sovraštvo do drugih, če lahko spreminjamo klimo v naši deželi s tem, da delimo blagoslove. In priznam, da bi najraje tudi vsakemu odraslemu, po tistem, ko izrečem »Kristusovo telo« in mu položim hostijo v roku, še dodal »Pa Bog te blagoslovi«. Pravzaprav sem v mislih v nedeljo to tudi delal in upam, da mi bo to prišlo v lepo navado.

Preden sva se z ženo odločila, da se pridruživa romanju, sem se kar nekajkrat vprašal o smislu Vilminega in Danijevega početja. Ali ni danes kar inflacija takšnih in drugačnih humanitarnih dogodkov, kjer se zbira denar za nek dober namen ali pa skrbi za ozaveščanje ljudi o nečem pomembnem za življenje (recimo tek z brezplačnim testiranjem krvnega tlaka in opozarjanjem na bolezni srca in ožilja, tek za nove vodnjake v Afriki…)? Še en podoben podvig, ali nekaj več? Po eni strani precej manj: nobenih zelo visokih ciljev, le preprosto srečevanje in povezovanje prijateljev. In oznanjevanje …

Prav tu sem se spomnil srednjeveških pridigarjev, ki so hodili iz kraja v kraj in oznanjali Božjo besedo. Saj še danes obstajajo ljudski misijoni po župnijah, vendar se tja misijonarji pripeljejo s takšnimi ali drugačnimi avtomobili, povedo, kar imajo za povedati in se spet odpeljejo. Čas in razvoj sta pač naredila svoje in v tem samo po sebi ni nič slabega. Zveni pa čisto drugače, če nekomu poveš, da si se potrudil priti do njega tudi za ceno žuljev in druge pokore, ki spremlja popotnike. Da si prelil kar nekaj kapelj znoja, da bi ga videl. V tem okviru se tudi Božja beseda drugače sliši.

Spominjam se tudi sv. Pavla. Tudi on je bil popotnik in je potoval od ene Cerkve do druge. Analogija z romanjem od skupine do skupine se ponuja sama po sebi. In ko pomislim na Pavla, imam vedno pred očmi njegov mogočni kip pred njemu posvečeno baziliko v Rimu. Iz tiste podobe vejeta tako odločnost kot strogost. Nikoli nisem tega prav razumel. Sem se tolažil s tem, da je pač Pavel bil tak težak značaj, ob katerem praktično noben pomočnik ni dolgo zdržal. Po srečanju z Vilmo in Danijem, pa mi je tudi Pavel nekoliko bližje. Zdi se mi, da sem ga nekako začutil. Če toliko vložiš v oznanjevanje in v skrb za Cerkve, imaš tudi moralno pravico do strogosti in do tega, da od prijateljev celo nekaj zahtevaš ne samo pričakuješ. Priznam, da bom odslej Pavlova pisma prebiral v drugačni luči.

Ob koncu še priznam, da sem zelo vesel, da sta se romarja vstavila tudi pod streho našega doma. Ne toliko zaradi najinih zaslug za nebeško kraljestvo (»Popotnik sem bil in ste me sprejeli«) ampak predvsem zato, ker čutim, da je po njima na poseben (drugačen kot doslej) način vstopil v našo hišo sam

Gospod. Zato upam, da je bilo to romanje tudi en korak v najinem zakonskem življenju.