Priznam: večkrat imam težave pri sprejemanju raznih psihoterapevtskih teorij. Včasih se mi zdi, da si nekateri enostavno preveč upajo eksperimentirati z raznoraznimi idejami, ki se jih zavrže šele po nekaj zavoženih generacijah. Kakšna teorija pa se mi zdi že na prvi pogled skregana z mojim krščanskim pogledom na svet.

Zato sem še toliko bolj vesel vsakega psihoterapevtskega modela, ki mi pomaga, da svoje krščanstvo bolj resno živim, ne glede na to, ali se je njegov avtor deklariral za kristjana ali kaj drugega. Že večkrat sem slišal za podobo avtomobila, s katero ameriški terapevt William Glasser opisuje svoje videnje človekovega celostnega vedenja. Zato sem se v začetku te zime odločil z vso resnostjo prebrati njegovo knjigo Teorija izbire, ki velja za osnovo njegove realitetne psihoterapije. V knjigi sem našel več, kot sem pričakoval, pa tudi kakšno pomanjkljivost, zaradi katerega si vsega v svojem doživljanju samega sebe in odnosov z drugimi ne znam povsem pojasniti.

O teoriji povsem na kratko! Po Glasserjevem videnju nas v življenju poganja 5 osnovnih potreb: po preživetju, po moči, po pripadanju (potreba, da smo vedno v odnosih), po svobodi (neodvisnosti) in po zabavi (sem uvršča tudi pridobivanje znanja). To je motor našega življenjskega avtomobila. Imamo dve sprednji kolesi: kolo naših aktivnosti, dejavnosti ter kolo naših misli. Prav tako imamo dve zadnji kolesi: kolo telesnih občutji in kolo naših čustev, razpoloženj. Vsa štiri kolesa skupaj predstavljajo naše celostno vedenje. Toda le sprednji dve kolesi sta vpeti v volan, ki ga predstavljajo naše želje. Vplivamo torej lahko le na naše dejavnosti in razmišljanje, pomembno spoznanje pa je, da zadnji kolesi vedno gresta natančno tja, kot cel avto.  

Ko v tej luči reflektiram svoje življenje, vidim, da me je dejansko v življenju v vsaki krizi rešila neka aktivnost. Če ne drugega, sem vso »zaradi živcev« prečuto noč ponavljal: »Gospod je moja moč, Gospod mi je rešitev, …«. Tudi vidim, da je povsem resnično dejstvo, da sem se vedno za »depresijo« odločil sam, ker je bil to edini način, ki sem ga poznal za krotenje svoje jeze in agresije, včasih pa tudi zato, da sem imel izgovor, da mi česa ne bi bilo potrebno v življenju spremeniti.

In kako lahko kot kristjan vozim ta avto mojega življenja? Prav zanimivo: v evangelijih me Jezus vedno nagovarja k neki dejavnosti ali pravim mislim. Najbolj mi je blizu tista misel: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7 oz. Lk 11,9). Jezus nas torej vzpodbuja k aktivni drži, kar prosjačenje in trkanje vsekakor sta, vsaj v primeru z nedejavnim čakanjem, da mi bo nekaj samo padlo z neba. Aktivni bodimo tudi v trenutkih nesprejetosti in odrinjenosti: »In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10,14). In še spodbuda k pozitivni spremembi razmišljanja: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli.« (Lk 12, 22). Ne skrbeti, torej, ne imeti negativnih misli. Pisec pisma Rimljanom pa pravi: »Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.«  Obleči Kristusa pomeni razmišljati tako, kot bi v dani situaciji razmišljal naš Gospod.

Ja, prevečkrat le čakam, da bom v boljši fizični in čustveni kondiciji, potem pa bom naredil to in to, premislil to ali ono: »Sedaj se mi pa res ne da …«, »zvečer se pa res ne počutim, da bi še molil«, »bom jutri, ko bom bolj pri sebi …«, …

Vse to sem razmišljal danes zjutraj, ko sem čistil zasnežen avto, da bi se lahko odpeljali k nedeljski maši. Pravzaprav bi bilo res bolje, če bi ga očistil včeraj popoldne, ko se je pri nas otoplilo nad 0^oC, pa se mi ni preveč ljubilo. Za prezeble roke in malo slabe volje sem si torej bil kriv čisto sam.

Potem pa sem dejansko opazil, kako aktivnost dejansko lahko spreminja življenje. Situacija na začetku je bila skoraj nemogoča. Avto je bil ukleščen v led. Z daljincem sem avto sicer odklenil, vendar vanj še vedno nisem mogel. Najprej sem moral z rokami toliko ogreti in zrahljati led, da se je kljuka na vratih sploh premaknila. Sledilo je še nekaj stresanja vrat, da je popustil še led na gumi okrog vrat. Ko so se vrata dokončno odprla in sem se lahko usedel v avto, pa je sledil kvaliteten preskok. Ne samo, da sem prižgal avto, tudi meni je postalo telesno topleje, pa tudi boljše volje sem postal. Avto je začel dobivati energijo, se segrevati od znotraj in nadaljnje čiščenje zunaj je postalo bistveno lažje. Ko pa sem ves navdušen hotel hitro speljati, se je avto na ledu vkopal. Moral sem spremeniti še svoje razmišljanje in izvesti speljevanje primerno ledeni ploskvi pod avtom. In sem se odpeljal …, čeprav na začetku ni tako kazalo.

Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« (Flp 4,6). Res je, veliko lahko premaknem sam, tako s spremembo mišljenja kot z dejavnostjo. Lepo, in zelo aktivno, pa je tudi izražati svoje potrebe našemu Bogu, pa tudi ljudem, s katerimi živimo (sozakoncu, …).