Odlomek 2 Mojz 10,1-20

Današnje razmišljanje je kar nadaljevanje včerajšnjega.
Zelo verjetno je, da bom, ko bom zvedel, da je nekdo od znancev bolan, začel zanj moliti. In seveda, molil bom zanj, da bi ozdravel, ne pa kaj drugega. Pa bom s tem temu človeku hotel res samo dobro. Na nekem seminarju Prenove v Duhu sem prišel do sledečega spoznanja. Če je Bog v svoji vsemogočnosti dopustil nekomu bolezen, ker je pač videl, da ga drugače ne bo mogel spraviti na pravo pot, ali pa da bi mu omogočil nek nov korak na tej poti, potem pa jaz molim, če prosim za njegovo zdravje, za to, da bi ta človek pravzaprav ostal v svoji žalostni situaciji. Pravzaprav mu želim nekaj slabega in dobrega. Če se le spomnim tega, potem raje molim, da bi bilo srce tega človeka tenkočutno in bi iz te svoje preizkušnje lahko nekaj potegnil. Da ne bi ostal kot faraon.