Navodila za razmišljanje 28. dne nam prinašajo tudi čudovito razlago sv. Janeza Zlatoustega o evharistiji, ki se nanaša prav na današnji odlomek iz 2 Mojz knjige. Bom kar prepisal:
»Če želimo razumeti moč Kristusove krvi, se moramo vrniti k starodavnemu poročilu o njeni predpodobi v Egiptu. “Žrtvujte brezmadežno jagnje” je zapovedal Mojzes, “in s svojo krvjo poškropite svoja vrata.” Če bi ga vprašali, kaj je s tem mislil in kako bi kri neumne živali lahko rešila moške, obdarjene z razumom, bi bil njegov odgovor, da rešilna moč ni v sami krvi, ampak v tem, da je to znak Gospodove krvi. V tistih dneh, ko je uničujoči angel videl kri na vratih, si ni upal vstopiti, koliko manj pa se bo zdaj približal hudič, ko bo videl ne tisto figurativno kri na vratih, ampak pravo kri na ustnicah vernikov, vrata Kristusovega templja.«
Zlatousti seveda govori o obhajilu. To se me res dotika: ali doživljam prejem evharističnega Kristusa kot znamenje, ki vse kar je v moji notranji hiši (telo, duša, duh), varuje pred hudobnim duhom, ki stalno hodi okrog in preži?