Odlomek 2 Mojz 24,1-10

Današnji odlomek predstavlja 4. izmed petih zavez, ki jih je Bog v okviru Stare zaveze sklenil s predstavniki človeštva:

1. Zaveza Boga s prvima človekoma, kjer sicer beseda zaveza ni izrecno omenjena (1 Mojz 1. – 3. poglavje)
2. Zaveza z Noetom po vesoljnem potopu (1 Mojz 9,11)
3. Zaveza z Abrahamom (1 Mojz 12,1-3)
4. Zaveza z Mojzesom in celotnim Izraelom (v današnjem odlomku)
5. Zaveza z Davidom (2 Samuel 7).

Vse zaveze so zapečatene s krvjo, kar predstavlja njihovo neprelomljivost. To pomeni: če bi katera koli pogodbenica kršila pogoje zaveze, bi druga stranka trpela enako usodo kot žrtev, ki je bila darovana pri sklenitvi zaveze. Gospod se s tem res ne zafrkava in dejansko lahko vidimo, kako skozi Staro zavezo Bog trpi, ko so Izraelci vedno znova nezvesti. Njegova zavezanost Izraelu je resnična in trajna. Zahteva, da je Izraelova zavezanost njemu enaka.

Koliko bolj to velja za Novo zavezo, kjer je Bog hkrati pogodbena stranka in hkrati daje po Sinu svojo kri, s katero se ta zaveza sklepa. Osebno se mi zdi, da sem, ko gledam Jezusovo daritev na Kalvariji, preveč osredotočen samo nase in na to, da to dejanje izbrisuje moje grehe in se ob tem počutim spet čistega pred Njim. To dejanje tudi potrjuje mojo odgovornost: jaz sem druga pogodbena stranka. Ja, s pristopom k svetemu obhajilu, v trenutku ko odprem svoja usta in sprejmem hostijo, podpisujem to pogodbo. Največkrat s premalo občutka odgovornosti in ko pridem iz cerkve spet živim, kot da se ni nič zgodilo. On pa me gleda sočutno in trpi.