Odlomek 2 Mojz 20,1-17

Tole, kar bom sedaj zapisal, sem resnično doživel, verjetno imam zapisano nekje globoko v podzavesti, spominjam se pa ne. Pišem po pripovedovanju moje mame.

Živeli smo v stari graščini. Naše »stanovanje« sta bili dve manjši grajski dvorani. Na štedilniku je mama kuhala perilo in ga spirala pod mrzlo pipo, še večkrat pa ga je šla sprat na izvir za graščino. Tudi obesit ga morala na grajskem dvorišču. Za vsako tako dejanje je morala odnesti s seboj velik poln škaf cunj, pa še ploh, na katerem je cunje ožemala. Razumljivo, da še mene, ki tedaj še nisem znal hoditi, ni mogla vzeti s seboj. Zato me je postavila v stajico in mi dala poleg nekaj preprostih igrač, da se bom malce zamotil, pa morda pridobil spontano še kako življenjsko izkušnjo. Pa se je zgodilo, da še niti ni prišla na dvorišče, že je zaslišala moj jok. Odhitela je nazaj in me našla zunaj stajice. Nič ji ni bilo jasno. Nežno me je potolažila in položila nazaj v varovano območje.

Odhitela je spet na dvorišče in zgodba se je seveda ponovila. Spet sem z jokom pokazal, da mi je uspelo priti iz stajice in da to ni bil najbolj uspešen poizkus. Sedaj je mama v skrbi zame ravnala nekoliko drugače. Naredila je vse tako kot prej, vendar je skozi priprta vrata kukala, da bi videla kaj se bo zgodilo. In za enoletnega otroka je bilo kaj videti: v otroški vrček sem postavil žogo, se ob ograjici dvignil pokonci, se nekako zvalil na žogo in se še enkrat uspel dvigniti in se prevesil čez ograjo. Seveda me moja ljubeča mama nikoli več ni pustila samega v stajici skupaj z vrčem in žogo.

Zakaj to pripovedujem? Ker me Gospod vzgaja na popolnoma enak način. Dal mi je zapovedi, to je stajico, ki naj bi me varovala pred zunanjo nevarnostjo. Toda tudi znotraj stajice je še cel kup predmetov, ki mi jih Gospod daje, da bi bil vesel, zadovoljen, … Lahko kombiniram in sestavljam in zgodi se, da se enostavno uspem prekobaliti čez ograjo. Seveda je to greh in Gospod zasliši jok mojega srca. Pri spovedi me znova potolaži in položi v varno zavetje. Če napako ponavljam, me poskuša zavarovati tudi tako, da mi kako stvar vzame. Vse pa počne z ljubeznijo.

Odlomek 2 Mojz 19,16-25

Današnje premišljevanje govori o strahospoštovanju. Danes to besedo redko kdaj slišim, ko sem bil še majhen, sem jo večkrat. Takrat je to, da so nekoga imeli za avtoriteto, še nekaj pomenilo. Danes avtoritet praktično ni več, zato tudi ni strahu, še manj pa spoštovanja. Ja čutiti, da si ljubljen od nekoga in mu to ljubezen vračaš, hkrati pa se bojiš, da bi to ljubezen užalil, prizadel. Tak bi moral biti moj odnos do Gospoda, moje strahospoštovanje.

Tole razmišljanje o kvasu mi še kar ne da miru. Navzven je povsem nekaj neživega, potem pa se naenkrat prebudi, naraste, spremeni vse okrog sebe. Kot bi neka mistična sila delovala v njem. In jezus primerja Nebeško kraljestvo takemu kvasu (Mt 13,33). Ker Gospod deluje v njem, se lahko iz nečesa mrtvega spremeni v čudovito rast in vse prekvasi. Ima to moč, ker je Božje. Zanimivo, kristjane pa Jezus imenuje sol in ne kvas Sol je drugačna od kvasa. Lastnost, ki jo sol ima, ji je bila podarjena in njena naloga je, da daje okus. Če pa se spridi, to lastnost izgubi, se jo stran vrže (Mt 5,13).

Odlomek 2 Mojz 19,1-15

Izraelci se skrbno pripravljajo na srečanje z Gospodom. Zvečer bom tudi jaz šel na slavljenje in češčenje Najsvetejšega v cerkev. Kako pripravljen?

Odlomek 2 Mojz 18,1-27

Mojzes je dovolj ponižen, čeprav lahko gleda neposredno Gospoda, da dovoli, da mu Gospod spregovori tudi po človeku, v tem primeru po tastu. Pomagaj mi, Gospod, da bom znal prepoznati tvojo govorico skozi usta tistih, ki živijo ob meni. Amen.

Odlomek 2 Mojz 17,8-16

Amalek je v tem odlomku predstavljen kot tisti, ki se preponosno upre Božji volji. In razmišljanje nam danes ponuja misel sv. Avguština, da je ponos »ovira za stvari zgoraj in posrednik za stvari spodaj«. Pa si mislim, kaj bi pa stalo Amalečane, če bi pustili Izraelce, da gredo preko njihovega ozemlja. Še največja cena bi bil ranjen ponos. In to se dogaja tudi meni. Kolikokrat se kaj ne zgodi v skladu z Božjo voljo, ker sem preponosen, da bi to lahko sprejel, da bi to lahko prenesel.

Danes je dokaj praznična nedelja. Ob godu sv. Valentina se poskušam še bolj zavedati, da Exodus90 ne delam zato, da bi sebi nekaj dokazal, ampak da bi postal sposoben graditi boljše odnose s svojimi bližnjimi, najprej seveda z ženo.

Odlomek 2 Mojz 17,1-7

»Ali je Gospod med nami ali ne?« Ali niso to besede razvajenega otroka, ki godrnja, če takoj ne dobi, kar si zaželi. Besede »Me imaš rad ali ne?«, ki jih zabrusi, ali pa »Sploh me nimaš rad!«, imajo povsem enak pomen. Kolikokrat sam stopam pred Gospoda z enako držo in poskušam izsiljevati Njegovo ljubezen. Pozabljam, da mi je vse že dal.

Odlomek 2 Mojz 16,22-36

Ko sem prebral današnji odlomek Božje besede, sem že kar vedel, da bo v premišljevanju veliko govora o »nedeljskem počitku«. Zdi se mi, da je to kar plehko poimenovanje tega, kar naj bi v nedeljo počeli. Jaz bi raje to dejanje poimenoval »posvečevanje Gospodu«. Vendar je mene nagovorilo nekaj drugega. Če je mana »kruh iz nebes« podoba evharistične hrane, potem je ta jerbas mane, ki so ga Izraelci shranili po Gospodovem naročilu po mojem predpodoba raznih evharističnih čudežev, ki so se v 2000-letni zgodovini krščanstva zgodili po raznih koncih sveta (ko se je hostija spremenila v košček mesa ali vino v kelihu v pravo kri in se to lahko še danes vidi, ni propadlo). Ali Gospod s tem dela nek spektakel. Ne! Gospod pravi: »Shranite za prihodnje rodove, da bodo videli …«, to je za nas, da bi videli, dojeli bistvo tega, da On skrbi za nas.