Odlomek 2 Mojz 16,4-21

Ko sem premišljeval ob tem odlomku, me je zadelo, kako Izraelci (in mi z njimi) godrnjajo čez Gospoda glede kruha in vode (o čisto materialnih stvareh) in niti pomisliti ne utegnejo, kaj vse je Gospod zanje že storil. Zdi se mi potrebno, da mu vsakič, ko pridem k Njemu, najprej začnem pripovedovati, kaj vse je že storil zame in mu rečem hvala. Šele nato odprem srce še za izraz stiske, ki me tre.

Odlomek 2 Mojz 16,1-3

Izraelci godrnjajo v puščavi, muči jih lakota. Lačne oči ne morejo več zreti vseh mogočnih del, ki jih je Gospod storil zanje. Današnje razmišljanje nas vodi k ovrednotenju objokovanja sedanjega trenutka nasproti hvaležnosti za vse Božje darove v preteklosti. Sam se spominjam sinočnjega slavljenja v mrzli cerkvi, samo pet nas je bilo, pa še ti pometani po celem prostoru na varni razdalji in z maskami. Ni bilo lahko, ampak … Danes zjutraj, ko sem stopal pod mrzel tuš, pa sem dojel. Kot je potrebno v tuš kabini le ročico potisniti desno in gor, tako je tudi s slavljenjem (izražanjem hvaležnosti Gospodu). Samo odpreti je potrebno usta in začeti. Tako kot je pod mrzlim tušem zoprno, se zoprno počutiš tudi, če poskušaš peti, ko ne čutiš drugega kot le utrujenost, žalost, … Treba pa je začeti in ne pestovati svojih neprijetnih občutji. Mrzel tuš me je že marsičesa naučil.

Odlomek 2 Mojz 15,22-27

Razmišljam, kako Bog v tem odlomku vzpostavlja svojevrsten (duhovni) zdravstveni sistem. Sestavlja ga preventiva (»če boš poslušal …«) in kurativa (»jaz sem Gospod, tvoj zdravnik«). Pa čutim, da tudi v običajnem zdravstvenem sistemu večkrat premalo delam na preventivi, potem pa pričakujem čudežev od zdravnikov. Enako velja za moj odnos z Gospodom.

Odlomek 2 Mojz 15,1-21

Odgovor na milost je zahvala. Nova pesem pa je zahvala za rojstvo oziroma stvaritev nečesa novega. Gospod je hkrati moja moč in moja pesem. Zdi se mi, da je to bistvo mojega odnosa s Gospodom. Da ne bo pomote, takega kot si želim, ne pa takega kot je. On se daje, jaz mu sočasno vračam hvaležnost. Tako bo v nebesih: Gospod bo moja moč in moja pesem, direktno iz oči v oči.

Odlomek 2 Mojz 14,21-31

Prehod skozi Rdeče morje je prispodoba našega krsta. Danes me spremlja podoba stare krščanske krstilnice. Na eni strani je katehumen vstopil, na drugi pa izstopil. In na sredini je smrt, kjer umre vse, kar ne služi novemu življenju. Kaj je v meni še takega, kar bi moralo tam na sredini umreti?

Danes sem bil pri podružnični cerkvi Marije Vnebovzete na Gori. Gor sem rinil še v trdni temi in ob tem vremenu ni čudno, da sem prišel domov z blatnimi čevlji. Pa niso bili to edini blatni čevlji pri hiši. Preko tedna se jih je nabralo kar nekaj. Lotil sem se dela. Rezultat je tule:

Sedaj pa povem še, kaj sem zraven razmišljal. Voda je namreč postajala vse bolj črna in polna razno razne svinjarije, pa čeprav se mi čevlji niti niso zdeli tako zapacani. Zamislil sem si, koliko umazanije se je prijelo nog Izraelcev, ko so šli iz Egipta. Kaj vse so odnesli s seboj, ne da bi vedeli, ne da bi slutili.

Lahko, da bi prenesli tudi kak majhen virus, če omenim samo eno majhno in nevarno stvar, kar pa nam danes v času Corone ni težko razumeti. Če je to samo simbol za to, kar so odnesli na svojih duhovnih podplatih, potem razumem, zakaj Jezus naroča svojim učencem, naj, ko zapuščajo negostoljubno mesto, otresejo celo prah s svojih nog (Mt 10,14 ali Mr 6,11 ali Lk 9,5). Kako se torej rešiti tega nevarnega Egipta?

Odlomek 2 Mojz 13,16-14,9

Gospod ni usmeril Izraelcev direktno proti deželi Filistejcev, kjer bi se takoj morali boriti z novimi sovražniki. Poskuša jih obvarovati, ker ve, da prihaja za njimi še stari sovražnik. Vem, da je to prispodoba tudi mojega duhovnega boja, moje duhovne poti, kot že vse, kar sedaj prebiramo. Pod tem zornim kotom vidim, da sem, četudi sem se že z vsem srcem predal Njemu, ki ga ljubi moja duša, še vedno potreben stalnega očiščevanja. Za menoj rine hudobni duh in njegovi angeli v obliki starih nezaceljenih ran iz otroštva, spominov na nerodne ali neuspešne življenjske korake, negotovosti in teži današnjega dne. Gospod, očiščuj me v morju tvoje ljubezni.

Odlomek 2 Mojz 13,1-16

Današnje premišljevanje je, vsaj za moje občutke, nadaljevanje včerajšnjega. Kako lahko največ prispevam za Cerkev, za mojo župnijo, za zakonsko skupino, za bratovščino, … Tako, da živim in delam iz splošne duhovniške službe, ki mi je bila zaupana že ob krstu. Naloga duhovnika pa je, da (se) žrtvuje. Močna je tale misel sv. Pavla, ki jo prinašajo današnja navodila: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« Sprašujem se, kako naj to dejansko živim.

Odlomek 2 Mojz 12,43-51

Navodilo za premišljevanje poveže današnji odlomek o žrtvovanju neomadeževanega jagnjeta z Kristusovo daritvijo na križu in evharistijo. Kako naj k slednji pristopamo? V meni se je spet pojavil tesnoben občutek: grešnik sem, nevreden sem, nečist sem, si ne zaslužim, … in kar je še podobnih pridevnikov, ki jih janzenistična vzgoja tako hitro buta iz mene. Toda naprej piše, da mora tisti, ki se udeležuje evharistije, pripadati skupnosti, pripadati Cerkvi, Kristusovemu mističnemu telesu. In ta pripadnost mora biti aktivna, za skupnost se je treba vsaj malo potruditi. No, to je pa nekaj primernejšega za mojo moško dušo, ki ji veliko pomeni akcija, horukarstvo… in oprijemljivi, merljivi rezultati.