Odlomek 2 Mojz 12,37-42

Malce zmedeno se počutim po današnjem premišljevanju. Po eni strani nam navodila kar čestitajo za opravljen mesec (1/3 preizkusa). V duhu spremljamo Izraelce, ki končno odhajajo iz Egipta, kar mi poraja občutek, da se tudi nam odpirajo nove dimenzije življenja in puščamo za seboj stare omejitve, ujetosti … Po drugi strani pa nas navodilo takoj opozori, da izhod iz Egipta še ne pomeni obljubljene dežele. Začne se pot skozi puščavo. In tudi vse tisto, kar nas je bremenilo v suženjstvu, bo še prišlo za nami.

Odlomek 2 Mojz 12,31-36

Hitro je treba na pot. Dejansko so se Izraelci prej že nekajkrat opekli. Faraon jim je v času trajanja nadloge, obljubil svobodo, ko pa je težava prešla, je vse pozabil. Tukaj vidim spodbudo za vse nas, ki komaj čakamo da Corona mine. Ne, ne, sedaj je čas, sedaj je priložnost, da nekaj spremenimo, naredimo korak v pravo smer. Ko bo minila bo vse po starem, tudi v slabem pomenu. Morda pa celo slabše.

Odlomek 2 Mojz 12,29-30

Današnje navodilo za razmišljanje je pravzaprav zelo kratko: ali je naš Bog hudoben in krut in hoče človeku nekaj slabega oz. ga želi za vsako ceno pokoriti. Ne, kot Adama in Evo je tudi mene ustvaril, da bi bil v lepem odnosu z Njim. Greh je tisti, ki me, tako kot Adama in Evo vleče stran. Kot Adam in Eva tudi jaz ugotavljam, da sem nag in se skrivam pred Njim. In posledično: tako kot Adam in Eva moram tudi jaz v znoju svojega čela delati za preživetje. V začetku pa ni bilo tako, … verjamem, da na koncu tudi ne bo.