Odlomek 2 Mojz 33:1-3, 12-23

Večkrat sem si v življenju že zaželel videti Božje obličje. Ta želja se mi vedno porodi kot slutnja, da bodo potem vsi moji problemi negotovosti, šibkosti, neodločnosti, … rešeni. Da bom nekako v stanju nebes. Vse lepo in prav, vendar moram najprej do konca odigrati svojo vlogo na tem svetu Tu pa so moje moči in sposobnosti omejene tudi zato, da lahko gradim iz sebe in lastnih moči svoj odnos z Gospodom, da On lahko prepozna mojo željo in hrepenenje po Njem, da mi da možnost, da se sam odločim za Njega. Saj mi potem tudi pomaga, le mojo željo mora zaslutiti. V nebesih bom nekako prisiljen biti v stalnem odnosu z Njim in kaj če si tega sploh ne želim, ne čutim potrebe … Gospod me noče v nič siliti, svobodna volja je največji dar, ki mi ga daje.

Videti Božje obličje znotraj tega materialnega sveta, te človeške populacije, vseh teh kulturnih identitet, bi po moje pomenilo, če se izrazim malce bolj računalniško, prepoznavanje Njegovega dela, Njegove silne energije, s katero ohranja in vodi to stvarstvo in slehernega človeka posebej, v »realnem času« oz. »online«. Pa ne gre. Računalniške kapacitete mojega razuma so enostavno premajhne. Lahko pa z poznejšo refleksijo (počasnejše analitično procesiranje pa moj razum zmore) lahko prepoznavam čudovita Božja dela, ki ji je Bog storil v mojem življenju, torej za nazaj, kot bi gledal Boga, ki je šel mimo, v hrbet. In lahko dopustim, da mi moj razum vžge še večje hrepenenje po Njem.

Zanimivo pa se mi zdi, da tudi hudobni duh poskuša posnemati delovanje Boga. On ni vsemogočen in moj razum bi lahko takoj prepoznal njegovo delovanje. Zato poskuša skriti svoje obličje preko maskiranja s samimi dobrimi stvarmi in nameni. In velikokrat mu uspe, da niti ne zaslutim, kako blizu mi je že. Toda ko gre mimo, se ne more več pretvarjati. Tedaj ga moj razum takoj prepozna. Toda namesto njegovega še vedno veličastnega hrbta, vidim le njegov rep in čutim njegov smrad, kot pravi sv. Ignacij v svojem poučevanju razlikovanja duhov v svoji knjižici duhovnih vaj.

In tako moje življenje ves čas teče v prepoznavanju Enega in drugega. In vedno znova se lahko odločam za Njega. In vsakič, ko mu uspem reči, da ga imam rad, sva bolj vesela oba, jaz in On.

Odlomek 2 Mojz 32,25-24

Dotaknile so se me Mojzesove besede v 32. vrstici: »Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« Čutim Mojzesovo veliko žalost in razočaranje. Dejansko se mu je z dejanjem, ki so ga zakrivili Izraelci, podrl njegov življenjski projekt. Lahko razpravljamo o tem, ali je bil to njegov ali Božji projekt. Bil je Božji, o tem ni dvoma. Toda Mojzes je od srečanja pri gorečem grmu zanj zastavil vse svoje življenje in s tem lahkomiselnim dejanjem njegovega brata, se je vse podrlo. Res čutim Mojzesovo žalost in razočaranje. Ne bom trdil, da se je to meni kdaj že zgodilo. Morda se je, vendar v bistveno manj pomembnih in manjših zadevah. Me je pa vedno strah, da se bo. Morda vendarle zaradi kake podzavestne boleče izkušnje ali pa zgolj zaradi prišepetavanja hudobnega duha. Strah me je, da se bo projekt, v katerega čutim, da me kliče Gospod, nekega dne sesul. Strah me je in zato se tako težko odločim in zastavim svoje življenje. Gospod, za zaupanje in pogum te prosim.

Odlomek 2 Mojz 32,21-24

Današnje premišljevanje pravi, »da častimo idole ne zaradi tega, kar nam dajo, ampak zaradi načina življenja, ki nam ga dovolijo živeti. Sledenje Bogu pa vodi k svobodi. Sledenje čemur koli drugemu vodi v suženjstvo.« Gotovo je tu mišljenj tudi visok življenjski standard, kar samo po sebi ni slabo. Vprašanje, ki se mi poraja je: ali te stvari služijo, da lahko naredim nekaj za druge (najprej svoje bližnje!) ali pa mi le omogočajo, da sem zadovoljen in navidezno srečen. O Bog, kako prefinjenega razlikovanja vzgibov se še moram naučiti!

Odlomek 2 Mojz 32,7-20

V tem odlomku Božje besede, me preseneča stavek, ki ga Mojzes izreče Bogu in očitno tudi deluje. Ja kaj pa bodo Egipčani govorili? Težko verjamem, da bi Bog bil (tako kot mi) odvisen od javnega mnenja. Kaj torej? Mislim, da Bog ne bi bil Bog, če ne bi imel za človeka vedno pripravljene rešitve. Ljudje smo tisti, ki računamo, da bomo rešili svoje probleme, če bomo stopili iz odnosa, se ločili od nekoga … Bog tega ne more. Bog vztraja v odnosu, čeprav trpi. Tega pa Egipčani res ne bodo nikoli mogli reči, da je Gospod zavrgel svoje ljudstvo.

Odlomek 2 Mojz 32,1-6

Današnje razmišljanje pred nas postavlja vprašanja: »Ali boste svojim bratom iz bratstva pomagali, da se ne bodo vrnili k lažnim idolom v dobro Cerkve in njihovih družin? Koliko so vam bratje pomembni? Koliko vam pomeni svoboda?« To so vprašanja, s katerimi se oziramo na čas po Veliki noči. Gospod pomagaj mojim bratom, da bodo lahko vztrajali, da bodo lahko na tak ali drugačen način ostali skupaj, da bodo v lastni svobodi pričevali o Božjem kraljestvu in to svobodo prinašali tudi drugim. Gospod, blagoslovi vse moje brate.

Odlomek 2 Mojz 31:1-6, 12-17

Danes sem povabljen, da se Bogu zahvalim za vse talente, ki mi jih je dal. Tudi tako, da jih med tednom v polnosti uporabljam, na Gospodov dan pa počivam.

Odlomek 2 Mojz 30,22-33

Pri krstu sem tudi sam bil maziljen in odbran za trojno službo duhovnika, preroka in kralja v Gospodovem kraljestvu. Kakšen privilegij!

Današnji odlomek Božje besede govori tudi o obrednem umivanju, ki naj ga duhovniki opravijo preden pristopijo k svetim obredom. Kako jaz doživljam umivanje? Prav gotovo je dolgo toplo tuširanje ali pa celo ležanje v topli kadi polni milnih mehurčkov način, da se malo pocrkljam. Morda tudi, da najdem malo sprostitve in tolažbe pred ali po težkem dnevu, ki ne bo ali ni bil prav nič prijazen do mene. In zato je tu naša askeza mrzlega tuša, da me spomni, da ne potrebujem zunanje tolažbe, ker mi jo Gospod že daje. Res je lep občutek, ko se, ko stopim izpod tuša, telo samo po sebi začne ogrevati iz notranjosti navzven. Rabim samo kratek mrzel tuš, da očisti mojo (samo)podobo, da se bom zavedel svoje Bogu podobnosti in lažje stopal pred Njega.

Odlomek 2 Mojz 30,11-21

Čeprav nas »uradno« navodilo za razmišljanje danes usmerja k tehtanju, kako doživljamo svojo pripadnost Božjemu ljudstvu, me je bolj pritegnila 15. vrstica v odlomku Božje besede: »Ko dajete Gospodu dar kot odkupnino za svoje življenje, naj bogatin ne daje več in ubožec ne manj kakor pol šekla.« Bogati in revni, vsi enako? Ali ni to malce skregano z našim sodobnim socialno usmerjenim pogledom, da naj se daje po procentih, ker je to bolj pošteno? Vidim, da je tu govor o odkupnini za svoje življenje in prav vsa življenja so pred Bogom vredna enako. Tudi največji revež ima pred Bogom isto vrednost in prav je, da se je zave in pokaže tudi z enakim darom. Koliko gre tu za vidik lastne samopodobe, naj presodijo psihologi. Mene nagovarja to v misel, da se pri mojih prispevkih in dejanjih za rast Božjega kraljestva ne smem primerjati s tistimi, ki so (morda) prejeli več talentov. Enostavno moram dati vse od sebe.

Odlomek 2 Mojz 30,1-10

Danes je govora o kadilu, o tem, kako se naše molitve kot kadilo dvigujejo k Božjemu obličju. In kako se združujejo z molitvami tistih, ki so to počeli pred nami in sedaj to počnejo v Večnosti in tistimi, ki bodo prišli na zemljo za nami in takrat počeli ta ista sveta opravila. Pri Bogu res ni časa.

O tem doživljam potrditev odločitve, ki sem jo sprejel že na začetku posta. Ugotovil sem namreč, da sem med vožnjo bolj zbran in urejen v molitvi rožnega venca, če molim skupaj z podkastom, ki se mi na telefon dnevno nalaga z radijske postaje. Ne, ne molim z neumno mašino in nisem sam, svojo molitev pridružujem tistim, ki so zjutraj molili ob radijskih mikrofonih in vsem drugim, ki so to počeli v zavetju svojih domov, ali pa celo na bolniških posteljah. Pri Bogu ni časa in prostora in mi vsi skupaj smo ena daritev Gospodu.