Odlomek 2 Mojz 29,38-46

Gospod, danes bolj molim za svoje brate v Exodus90, kot pa razmišljam o odlomku. Vsekakor je beseda “nenehno”, ki v tem današnjem odlomku Tvoje besede tako izstopa, lahko počasi, sedaj ko smo že krepko v zadnji tretjini Eksodusa90, izziv za slehernega med njimi (sam že vem kako in kaj po Veliki noči), kaj bo storil po zadnjem dnevu: ali bo z veseljem in olajšanjem zaključil proces ali pa bo pot svojega prečiščevanja še nadaljeval skupaj z brati. Gospod, ti si položil vanje klic, da so se podali na pot Exodus90 in ti jim tudi pomagaj, da se bodo prav odločili, kako in kaj s tem darom tudi po koncu. Vsekakor te prosim, da daš slovenskemu narodu trdnih in pokončnih mož. Ker čutim, da je ena izmed poti do tega, tudi ta proces, te resnično prosim, da bi se vsi, ki jih kličeš, znali prav odločiti. Amen.

Odlomek 2 Mojz 29,1-9

Danes je govor o prostaciji. To je trenutek, ko kandidat za duhovnika leži na tleh pred škofom in se preko njega popolnoma predaja Gospodu. V podobnem položaju smo bili poročeni, ko smo se ob poroki predajali sozakoncu in preko njega Gospodu. Gre za poseben vidik odbranosti, o kateri smo razmišljali včeraj: to je moj odgovor na Božji klic. Je ta klic v meni še živ, še vedno živim svoj odgovor nanj?

Odlomek 2 Mojz 28:1-4,16-18

Današnje razmišljanje pravi, da se pravzaprav nismo sami odločili za to pot, ampak nas je v resnici poklical in odbral Gospod. Smo odbrani in zato drugačni od drugih v množici. Tudi navzven se to mora videti in čutiti. Ampak v Gospodovem vinogradu je to najprej dolžnost in v nobenem človeškem pogledu ni to privilegij. Privilegij je le notranji občutek: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,12)

Odlomek 2 Mojz 27,9-10,17-21

Kar mučno je prebirati ta priročnik, ki ga Bog posreduje preko Mojzesa svojemu ljudstvu. Težko je videti in razumeti vse podrobnosti, ko si še predstavljati ne znaš čisto dobro. Mnogi moji sobratje so na resni preizkušnji vztrajanja z Božjo besedo. Moram priznati, da meni precej pomaga razlaga, ki v vsaki podrobnosti najde nek simbolni pomen za mojo današnjo resničnost.

Danes nas, na primer, razlaga opozori na naš odnos do liturgije. Opozarja nas na potrebno skrb pri opravljanju in udeležbi pri svetih opravilih. Zavedajoč se, da dokaj resno pristopam pred oltar, ko pomagam župniku ali samostojno vodim besedno bogoslužje, si pa vendar postavljam vprašanje: ko pokleknem pred tabernakelj, koliko to naredim zares iz globokega spoštovanja do Najsvetejšega in koliko »za umetniško oceno« bogoslužja.

Odlomek 2 Mojz 27,1-8

Danes nas razmišljanje vabi k iskreni oceni, čemu počnemo vaje askeze. Morda, da bi se pohvalili pred drugimi. Ne, tega pa ne … Vendar ima ta »pohvaliti se« veliko različnih pojavnih oblik. Ali pišem ta blog, ker upam, da bo Bog po mojih zapisih še koga pritegnil v ta proces? Ali pa ga pišem, ker sem ponosen, da to zmorem? Ali ga pišem, ker sem Bogu hvaležen za vse milosti, ki mi jih po tem programu daje? Ali pa zgolj beležim za arhiv svoje dosežke. Mirko, bodi v dno duše iskren s samim seboj!

Odlomek 2 Mojz 26,31-47

Današnji svetopisemski odlomek ponuja Božja navodila, kakšno naj bo pregrinjalo, ki bo v shodnem šotoru, oziroma pozneje v templju, ločevalo najsvetejši del od bolj posvetnega. Ko sem kot otrok poslušal pri pasijonu stavek, da se je ob Jezusovi smrti zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal, in to ob silnem potresu, sem si to pregrinjalo predstavljal kot neko »železno zaveso« (to smo takrat na Primorskem ob meji »vzhodne« Jugoslavije z »zahodno« Italijo zelo dobro razumeli). Nekaj tako močnega in silnega. Imam izkustvo, kako je sodobna politična železna zavesa nekega dne padla in meje z Italijo praktično ni več. Tako kot se je pretrgalo pregrinjalo v templju. Spet imamo svobodno pot do Najsvetejšega. Sprašujem pa se, kaj to za me(nas) dejansko pomeni oziroma kako to svobodo dejansko živim(o): ali hodim naproti Bogu in sam postajam bolj svet ali pa Najsvetejše vlečem v svoj svet in Ga želim narediti bolj ali manj posvetnega (eno izmed bolj ali manj uporabnih stvari).

Odlomek 2 Mojz 25,15-30

Bog usmerja vse podrobnosti pri gradnji svetišča, kjer namerava prebivati. Navede vse potrebne podrobnosti, da bi zagotovil, da bo šotor ostal trden, stabilen in trajen. Vem, da sem tempelj Svetega Duha. Torej bi moral Gospodu prepustiti, da zida »mojo hišo«, sicer se bom zaman trudil (prim Ps 127,1). Kako to v praksi izgleda pri meni? Nekako takole:

Ko začnem ugotavljati, da se stvari ne odvijajo, kot bi se morale oziroma, da se v življenju celo hudo zafrknil, se začnem obračati na Gospoda in klicati na pomoč. Takrat sem voljan gledati, kako on popravlja moje napake in sem mu zelo hvaležen za to. Potem pa nekega dne stvari spet stečejo. Iz izkušnje vidim, da sem se spet nekaj novega naučil in rečem Gospodu: »Sedaj razumem!«. Iz Njegove roke iztrgam lopato, kramp, kladivo, žago, … in spet začnem … dokler …  

Odlomek 2 Mojz 25,31-40

Današnja navodila nas vodijo k premisleku, kakšno bivališče si je zamislil Bog, da bi lahko bil med ljudmi. Kot prvo tako svoje bivališče je ustvaril naravo, ki v polnosti pričuje o Njegovi veličini. Priznam, v naravi sem se vedno dobro počutil. Predvsem me navdihuje, kako Bog vedno znova in znova prebuja življenje. Tudi ko nekaj umre, se porodi novo življenje. Te dni nam pomlad zunaj razodeva to na širokem platnu. In to jutro je tudi zame nova priložnost. Četudi včeraj ni bilo vse tako, kot bi bilo treba, danes lahko znova začnem.

Odlomek 2 Mojz 25,23-29

Zvečer sem bil v cerkvi pri slavljenju pred Najsvetejšim. Posebna askeza je s še nekaj prijatelji prepevati v mrzli cerkvi z maskami na obrazu. In na koncu še obhajilo. Hvala Gospod, da sem lahko spet bil pred Teboj. Morda bi si sam želel biti bolj razpoložen, bolj poln energije. Toda, Gospod ti veš, da sem v dnu srca bil zelo, zelo vesel srečanja s Teboj.