Moje notranje razpoloženje po zaključku letošnjega Exodus90 se zelo zrcali v dveh vrsticah iz psalma 16, ki se je bral na velikonočni ponedeljek:

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo«.
Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici.

Resnično čutim, da se lahko veliko svobodneje predam v Gospodove roke, da mu lahko lažje zaupam. Iz tega pa se poraja hrepenenje po še večji zvestobi do Njega.

Zelo bogata izkušnja v tej smeri je bil 87. dan, ko se je vse moje turobno razpoloženje spremenilo v čisto radost takoj, ko sem izpovedal svojo vero v Gospoda. Izpoved vere je hkrati razkrila hudobnega duha, ki me je moril, in dobesedno je zbežal.

Vesel sem, da sem uspel pokore, ki sem si jih še dodatno naložil, speljati do konca. Vsi dnevi tega procesa so z vsaj kratko mislijo zabeleženi na blogu, nekaj je celo dodatnih zabeležk. Bogu hvala, da je nekaj možakarjev to očitno nagovarjalo in spletišče praktično noben dan ni samevalo brez obiskovalcev. Tudi brošura pričevanj, za katero so me prosili nekateri letos novi udeleženci programa, je na Veliko noč zagledala luč sveta. Preko tega je Gospod odgovarjal na moj »zakaj«, ki je bil zelo v smeri prepoznavanja mojega poslanstva.

In tu se najdem v bolečini zaradi tistih bratov, ki so zgolj uspeli prignati stvar do konca in ne želijo več nadaljevati v tej smeri. Morda pa se rodi iz nastalega prijateljstva neka nova moška skupina.

Gospod, hvala ti za ta proces, hvala za vse, kar si mi povedal preko molitve, hvala, ker si preko askez utrjeval in izboljševal mojo samopodobo, hvala za vse odnose, ki so se izoblikovali znotraj bratovščine. Hvala za vse bogastvo, ki ga program Exodus90 prinaša v slovenski prostor.