Tole je še moj zadnji zapis na temo letošnjega Exodus90. Odgovoriti moram še na vprašanje ali mi je Bog poslal odgovor na moj zakaj, tisto temeljno vprašanje, temeljno iskanje oziroma prizadevanje, ki si ga vsak postavi, ko vstopi v program.

Sedaj, ko je minilo že kar nekaj časa od Velike noči, lahko to potrdim. Odgovor ni bil nekaj enodnevnega, legel je v moje srce in me ne zapusti več.

Bilo pa je takole. Prijateljica je malo pred Veliko nočjo objavila na svojem Facebook profilu zapis o tem, kako je njena družina s TV ekipo snemala prispevek za velikonočno oddajo Obzorja duha. Do solz sem se nasmejal njenemu zapisu in sklenil, da si oddajo tudi ogledam. Omenjene oddaje ne gledam prav pogosto, še največkrat si jo zavrtim kdaj pozneje, kar mi moja internetna naročnina omogoča. Na samo Veliko noč pa se mi je ponudila možnost, da si jo pogledam »v živo«. Prej omenjenega prispevka nisem videl, mi je pa nek drug segel v notranjost in se tam zataknil. Nikakor me ni več zapustil. Čez dva, tri dni sem prvič pomislil, da bi to lahko bil Božji odgovor na moje vprašanje in začel o njem intenzivneje razmišljati.

Je pa iskanje odgovorov pri Gospodu nekako tako kot otroška igra iskanja zaklada. Ko prideš na neko točko dobiš zgolj namig kako naprej do naslednje točke, pri čemer moraš opraviti še kako nalogo. Tako nekako mi je Gospod tudi sedaj pokazal smer in nekaj naslednjih korakov. Do zaklada pa bom tako ali drugače prišel šele na smrtni postelji.