Učim se biti stari ata

Vitanje, na god sv. Ignacija, 31.07.2021

Kot dedek imam sicer samo enega vnuka, upam, da jih bo kmalu kaj več. In se učim biti stari ata. Hodim okrog in iščem zglede. Na izkušnjah se učimo, pravi pregovor. Osebno vem, da je šolnina včasih zelo draga, če se na svojih. Veliko bolje je učiti se na primerih drugih. Zato hodim okrog z odprtimi očmi.

Sledi zapis dveh včerajšnjih zgodb, samo zgodb, brez mojih komentarjev:

1. zgodba

Z ženo sva pripešačila do koče na Pesku in se odločila, da se tudi malo bolj konkretno podkrepiva s hrano. Sama sva zasedala daljšo mizo in kmalu je k nama prisedel starejši možakar z nekajletnim otrokom. Tako prijazno je vprašal, če lahko sedeta poleg, da se je v trenutku razvil kar cel pogovor. Povedal je, da sta šla na oglede, če že rastejo gobe. In našla sta tri male jurčke, navkljub precejšnji suši. Na ženino pohvalo malemu, da je res lepo, da hodi z dedkom v gozd, je ob zadregi otroka, odgovoril kar dedek. Ni bilo povsem enostavno, moral mu je obljubiti nagrado. In kakšna je ta nagrada? Peljati ga bo moral k sosedu, da si bo lahko ogledal, kako deluje cisterna za razvoz gnojnice.

2. zgodba

Po napornem hribovskem potepanju sva se odločila, da se še malo osveživa v Termah Zreče. Uživala sva, privoščila sva si namakanje prav v vseh bazenih. Po dolgem opazovanju sva videla, da se je izpraznil tudi eden od okroglih masažnih bazenov. Prej nisva hotela motiti drugih, ker je ob robu pisalo, naj se vstopa posamično (Covid-na navodila). Toda takoj, ko je začela voda brbotati, so od nekje pridrveli trije fantje. Glede starosti bi jim pripisal prve razrede devetletke. Za njimi je prišel tudi starejši gospod, očitno njihov dedek. Nekaj jih je ogovoril, potem pa se usedel k robu bazena in se prepustil masaži. Fantje pa so uprizorili svoj cirkus s preganjanjem po bazenčku in nepopisnem špricanju.  Z ženo sva se spogledala, vstala in počasi odšla iz bazenčka. Na stopnicah sem še enkrat pogledal možakarja. Sklonil je pogled. Videlo se je, da ve, zakaj sva ustala in bilo mu je nerodno. Toda rekel ni ničesar … Cirkus se je nadaljeval.

Kot sem zapisal: to sta dve zgodbi brez mojih komentarje. Mi pa dajeta misliti!

Izvir žive vode

Komiža, 11.07.2021

Sedim na plaži v Komiži v senci manjšega drevesa in razmišljam. Iz glave mi ne gre zapis, ki sem ga prebral ob cerkvici Marije Gusarice, ki stoji na sami plaži le nekaj deset metrov stran. V glavi poskušam doumeti, kaj vse se je na tem mestu dogajalo skozi čas.

Na začetku se je zgodil čudež. Le tega je sicer mogoče znanstveno razložiti. Trda in zbita kamnita podlaga preprečuje, da bi sladka voda s hriba prodrla globlje v zemljo in hkrati, da se ne meša s slano morsko vodo in zato le nekaj metrov stran od morja praktično na višini morskih valov izvira pitna voda. Čudež, če pomislim, kakšna je verjetnost, da se vsi ti geološki parametri srečajo na nekaj kvadratnih metrih.

Ljudem na otoku je ta voda pomenila preživetje, življenje samo. Pozneje so nad izvirom postavili oltar. Predvidevam da v zahvalo. Vodo so pokrili in jo speljali v vodnjak. Najbrž so jo najprej hoteli zavarovati, da se z njo ne bi odžejali tisti, ki je po njihovem mnenju niso bili vredni. Nad njo so postavili streho in nastala je cerkev, cerkev, kot so pač cerkve, nenazadnje tudi kot kraj razkazovanja znanja, kulture in bogastva okoliškega življa. V baroku so cerkvi dodali dve stranski ladji s še več umetniškega bogastva. Samo po sebi seveda nekaj dobrega in v Božjo čast in slavo, obenem pa tudi stvar prestiža in človeške nadutosti. Tako tenka je namreč meja med enim in drugim.

Težki časi srednjega veka so dodali še legendo o gusarjih, ki so ropali po teh krajih. Zgodba govori o Marijini podobi, ki je gusarji niso mogli odnesti. Dokler je niso vrnili nazaj, niso imeli moči, da bi lahko odveslali in zbežali. Po tem resničnem ali neresničnem dogodku je cerkev dobila novo ime, novo vsebino.

Ne vem sicer, do kdaj so se žene še zbirale ob vodnjaku na dvorišču cerkve in se veselile dobre vode in jo odnašale v svoja gospodinjstva. Nekega dne so ljudje iznašli javne vodovode. Vodnjak je začel samevati.

Danes se turistom prodaja zgodba o Mariji in gusarjih, je pač bolj spektakularna, turistom, seveda tistim, ki so pripravljeni slišati nekaj več. Večina pa pred cerkvijo le predaja svoja telesa sončnim žarkom, se občasno poskuša ohladiti v morju, predvsem pa si želi odmisliti probleme, ki jih tarejo doma. Kdo med njimi še išče kakšen smisel? Edina rešitev je čim bolj sklopiti možgane. Ko jih uspeš sklopiti, menda izginejo vsi problemi.

Sedim v senci in razmišljam. In zdi se mi, da je ta cerkev tu podoba vesoljne Cerkve. V sebi nosi zaklad Žive vode, vendar ga v kupu zidov in streh (s tem mislim vse okostenelo, zarjavelo, pozidano, …, ki je več ali manj dobronamerno nastalo skozi zgodovino) le redko kdo še opazi. Večina se zadovolji z zanimivimi zgodbami, ki se sicer lepo slišijo, v življenju pa si z njimi ne znajo nič pomagati.

In kdo bi se danes še odpravil k izviru pitne (Žive) vode, ko nam voda, dobra ali slaba, priteče iz vsake pipe, ko imamo pitno vodo zapisano celo kot ustavno pravico. Kdo bi še iskal kakšen višji smisel, ko so naša življenja zavarovana s celim sistemom pravic kot rezultatom človeškega napredka.

To, da je ta zapis nastal ravno na dan, ko poteka v Sloveniji referendum o zakonu o vodah, je resnično naključje. To pa pravim zato, ker mi tako in tako ne bo nihče verjel, če bom rekel, da sem ravno danes navdih za to pisanje dobil po nekem širšem načrtu Božje previdnosti. 

Moje počitniško branje

Komiža, 11.07.2021

Sedim v hladnem skupnem prostoru starega, a prijetnega hotela, v Komiži na Visu. Z ženo sva bila tu pred 32 leti in takrat je bil ta hotel prav takšen, vsaj v mojem spominu, kot je danes, razen tega, da je v tem skupnem prostoru omogočen WiFi. Seveda imajo danes vsi dobri hoteli to storitev že v posameznih sobah. Življenje je pač v tolikih letih šlo naprej. Tu pa se mi ni težko spominjati časov nekaj deset let nazaj.

Življenje gre naprej tudi v vseh drugih ozirih našega življenja, tudi cerkvenega, gre naprej s Cerkvijo in, kot kaže korona kriza, tudi brez Cerkve. Zato me zadnje čase zelo nagovarja knjiga Božja prenova duhovnika Jamesa Mellona. Imam jo s seboj tudi tu na dopustu. Vendar jo moram brati počasi, da se usede v moje srce in nekako tudi navzven konkretizira, potreben je pravi študijski pristop. Zato sem s seboj vzel še knjigo Žargon prizadetosti mlajšega nemškega avtorja Erika Flueggeja. Ukvarja se predvsem z vprašanji, kako nagovarjati ljudi današnjega časa, predvsem mlade, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa. Tudi meni se dogaja, da me ljudje ne razumejo, ko govorim o Bogu, o Jezusu Kristusu. Nenazadnje me je o tem spet prepričal dopoldanski pogovor na plaži z našo najstnico. Koncept njihovega razmišljanja je drugačen, njihova vrata niso za Kristusa nič bolj zaklenjena, le kljuka, ki jih odpira, je drugačna.

Ko to razmišljam, mi še vedno odmeva besede dr. Janeza Vodičarja iz uvoda v to knjigo: »Če se vprašamo, kako koga pripraviti, da se bo odločil za nebeško kraljestvo, za Kristusa, je premalo vprašanje, kako bi komu spremenili mišljenje, poglede na vero, Cerkev. Zavedati se moramo, da tega ne more storiti en sam človek, saj gre za odnose, zato je ta sprememba lahko le plod predrugačenja celotne mreže odnosov

In tu se seveda takoj spomnim mota društva Družina in Življenje: Gradimo odnose, ki jih je vredno živeti, in jih posredujemo naprej. Morda je bila ta misel na začetku res vezana na družinske in zakonske odnose, pa jo ta trenutek gledam v zelo širokem kontekstu. Hvala Vilmi in Daniju, vsem njunim sodelavcem, da so nekoč posejali v slovenski prostor to misel. Če gledam ta moto v razumevanju Mellonovega sporočila, bi ga lahko poimenovali kar sinonim za veliko bolj razširjen, in tudi že zlorabljen, izraz nova evangelizacija.

In moja vloga? Najraje bi se skril za kako tako organizacijo in jim prepustil tudi odreševanje mojih mladostnikov. Vsi razumski dokazi Božjega obstaja, ki so se od Avguština in Tomaža Akvinskega zbrali v Cerkveni teologiji, ne delujejo več. Pripeljejo lahko le do spoznanja, da je nad nami nekaj. To lahko poimenujemo kozmične sile, univerzalna energija, … In kdo je potem Bog? Na svetovnem trgu je Cerkev le ena izmed ponudnikov počlovečene upodobitve boga oz. Boga. In zaradi vseh grehov iz preteklosti je kot ponudnik še na zelo slabem glasu.

Ostane mi le pričevanje, da sva se z Bogom srečala na neki točki mojega življenja, da sem ga srečal, kot sem nekega dne srečal svojo bodočo ženo. In da od takrat še vedno hodiva skupaj skozi dni mojega življenja, enako, kot hodiva skupaj midva z ženo. Skratka, da sva z Bogom v odnosu, da sva si z Bogom na ti. Moje pričevanje se začne in konča na začetku Svetega pisma, v prvih poglavjih 1. Mojzesove knjige: Bog je ustvaril človeka, ker si je zaželel imeti ob sebi bitje, ki ga bo ljubil in bil z njim v odnosu. Tak je moj Bog in za takega Boga pričujem.

Dobil sem odgovor na moj zakaj

Tole je še moj zadnji zapis na temo letošnjega Exodus90. Odgovoriti moram še na vprašanje ali mi je Bog poslal odgovor na moj zakaj, tisto temeljno vprašanje, temeljno iskanje oziroma prizadevanje, ki si ga vsak postavi, ko vstopi v program.

Sedaj, ko je minilo že kar nekaj časa od Velike noči, lahko to potrdim. Odgovor ni bil nekaj enodnevnega, legel je v moje srce in me ne zapusti več.

Bilo pa je takole. Prijateljica je malo pred Veliko nočjo objavila na svojem Facebook profilu zapis o tem, kako je njena družina s TV ekipo snemala prispevek za velikonočno oddajo Obzorja duha. Do solz sem se nasmejal njenemu zapisu in sklenil, da si oddajo tudi ogledam. Omenjene oddaje ne gledam prav pogosto, še največkrat si jo zavrtim kdaj pozneje, kar mi moja internetna naročnina omogoča. Na samo Veliko noč pa se mi je ponudila možnost, da si jo pogledam »v živo«. Prej omenjenega prispevka nisem videl, mi je pa nek drug segel v notranjost in se tam zataknil. Nikakor me ni več zapustil. Čez dva, tri dni sem prvič pomislil, da bi to lahko bil Božji odgovor na moje vprašanje in začel o njem intenzivneje razmišljati.

Je pa iskanje odgovorov pri Gospodu nekako tako kot otroška igra iskanja zaklada. Ko prideš na neko točko dobiš zgolj namig kako naprej do naslednje točke, pri čemer moraš opraviti še kako nalogo. Tako nekako mi je Gospod tudi sedaj pokazal smer in nekaj naslednjih korakov. Do zaklada pa bom tako ali drugače prišel šele na smrtni postelji.

Refleksija procesa – nekaj poudarkov

Moje notranje razpoloženje po zaključku letošnjega Exodus90 se zelo zrcali v dveh vrsticah iz psalma 16, ki se je bral na velikonočni ponedeljek:

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo«.
Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici.

Resnično čutim, da se lahko veliko svobodneje predam v Gospodove roke, da mu lahko lažje zaupam. Iz tega pa se poraja hrepenenje po še večji zvestobi do Njega.

Zelo bogata izkušnja v tej smeri je bil 87. dan, ko se je vse moje turobno razpoloženje spremenilo v čisto radost takoj, ko sem izpovedal svojo vero v Gospoda. Izpoved vere je hkrati razkrila hudobnega duha, ki me je moril, in dobesedno je zbežal.

Vesel sem, da sem uspel pokore, ki sem si jih še dodatno naložil, speljati do konca. Vsi dnevi tega procesa so z vsaj kratko mislijo zabeleženi na blogu, nekaj je celo dodatnih zabeležk. Bogu hvala, da je nekaj možakarjev to očitno nagovarjalo in spletišče praktično noben dan ni samevalo brez obiskovalcev. Tudi brošura pričevanj, za katero so me prosili nekateri letos novi udeleženci programa, je na Veliko noč zagledala luč sveta. Preko tega je Gospod odgovarjal na moj »zakaj«, ki je bil zelo v smeri prepoznavanja mojega poslanstva.

In tu se najdem v bolečini zaradi tistih bratov, ki so zgolj uspeli prignati stvar do konca in ne želijo več nadaljevati v tej smeri. Morda pa se rodi iz nastalega prijateljstva neka nova moška skupina.

Gospod, hvala ti za ta proces, hvala za vse, kar si mi povedal preko molitve, hvala, ker si preko askez utrjeval in izboljševal mojo samopodobo, hvala za vse odnose, ki so se izoblikovali znotraj bratovščine. Hvala za vse bogastvo, ki ga program Exodus90 prinaša v slovenski prostor.

3.4.2021 Devetdeseti dan

Odlomek 5 Mojzes 6:4–9,30:11–20

»Poslušaj, Izrael« oz »Shema« po judovsko, tako se začne današnji odlomek. Pa ni dovolj, da to enkrat slišim. »Besede … naj bodo v tvojem srcu.« Ni dovolj, da so enkrat položene v moje srce. »Ponavljaj jih … in govôri o njih … priveži si jih za znamenje … naj ti bodo za nakit … napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!« Vedno znova, od dne do dne, vsepovsod, od zasebnega (hišna vrata) do javnega (mestna vrata) življenja. Skratka: moje življenje jutri ne more biti več tako kot pred 3 meseci. To je moja prostovoljna izbira, je pa od nje odvisno moje življenje, pa tudi življenje vseh, katerih poti tako ali drugače je in še bo sekala moja pot.

1.4.2021 Oseminosemdeseti dan

Odlomek 4 Mojzes 13:1-2, 13:25-14:3, 14:26-34

Današnji odlomek pripoveduje, kako so Izraelci klecnili na zadnjem koraku pred vstopom v obljubljeno deželo. Jaz in moji bratje delamo zadnje korake proti dnevu 90. Ne vem, kako se bodo možje v bratovščini odločili za naprej. Vsekakor, Gospod, te prosim, da jim daš moči za nadaljevanje poti, na tak ali drugačen način. Pokaži jim pot, po kateri bodo zmogli vstopiti v resnično svobodo, v kateri se bodo lahko izrazili kot Tvoji možje. Naj se ne ustrašijo poti naprej. Amen

31.3.2021 Sedeminosemdeseti dan

Odlomek 4 Mojz 1:1–4,17–19;10:11–12;11:4–6

Že tretjič sem v Exodus90, pa se zdajle počutim kot čisti začetnik. Nekaj kar prejšnja leta nisem čutil. Lani je v drugi polovici programa izbruhnila epidemija, ki me je še dodatno motivirala, hkrati pa je bilo življenje okoli mene veliko bolj mirno. Letos pa kot bi se name zgrnila velika črna gmota, ki mi komaj dovoljuje dihati. Ampak, če je to delo hudobnega duha, gotovo sluti, da mi Gospod pripravlja obilo milosti in zato tako rogovili. Jaz pa se že veselim Gospodovega presenečenja.

30.3.2021 Šestinosemdeseti dan

Odlomek 3 Mojz 1:1,4:27–31

Danes je govora o odpuščanju grehov. Vsebino razmišljanja razumem v zelo širokem kontekstu. To da mi Bog odpušča in je z Jezusovo daritvijo že vse tudi zadostil, je samo vrh, najbolj izpostavljen vidik Božjega odnosa do mene. Odpuščanje meni pomeni obvezo, da hodim v tem zavedanju in se vedno znova, sproti, takoj ko skrenem, spet obračam. Kri žrtvovanih živali je le zunanji simbol, ki me spomni, da v resnici gre zato, da sproti žrtvujem stvari, ki so mi dragocene, pa me vedno znova zapeljujejo iz odnosa z Gospodom.