V Šentvidu sem imel v okviru seminarja Družine in življenja priložnost poslušati Vilmo in Danija Siterja, ko sta govorila o učljivosti Jezusovih pričevalcev. K učljivosti sodi tudi vsakodnevno (sprotno) naravnavanje pričevalčeve usmerjenosti, kar poimenujemo duhovni eksamen. Sam sem duhovno zrastel ob sv. Ignaciju Loyolskem in njegovih duhovnih vajah, kjer je ta vsakodnevna vaja eden izmed temeljev duhovnega življenja. Tehniko in metodo ima Ignacij močno razdelano in jasno in jo že dolgo poznam. Vilma in Dani pa sta govorila o duhovnem ozadju, kar me je zelo pritegnilo. Pojasnila sta, zakaj bi to počeli: ne (samo) zato, da bi bili lahko boljši in si v janzenističnem duhu zaslužili nebesa.

Nisem delal sprotnih zapiskov, z mobilnim telefonom sem zabeležil le zadnji diapozitiv. Mi pa po prihodu domov zadeva ni dala miru. Poskusil sem čim več potegniti iz spomina, prebrskal sem po internetu (slike), pogledal na vse skupaj z Božjo besedo, se pogovarjal o tem s svojo ženo. Zato je ta sestavek predvsem zapis najinega videnja oziroma tega, kaj in kako sva midva razumela oz. razumeva.

Vse se začne pri vprašanju pojmovanja duhovnega človeka, ki ga shematično prikazuje slika. Včasih to poenostavimo in rečemo: če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu. Duhoven človek živi v sozvočju z Božjo voljo.

Mesen človek vrže s prestola Boga in se sam usede nanj. Bog postane ena od stvari, ki vse služijo človeku glede na njegove potrebe, glede na to, kar on misli, da je prav. Tak način je sicer privlačen (dinamičen, razgiban, vse je pod kontrolo, …), vendar vodi v nezadovoljstvo in frustracije. Težava je v samem vrednotenju stvari: enim pripisujemo večjo težo, drugim manjšo, po lastni presoji in pameti, po lastnem omejenem vedenju, ki se lahko tudi moti.

In kaj od tega sem jaz? Ne eno ne drugo, in hkrati oboje. VERA je prostor, ki mi omogoča, da si želim biti duhovni človek, da za to delam in po malem to tudi postajam. VERA je prostor, kjer zaznavam zgrešenost mesenega življenja in se v mu moči milosti odrekam.

»Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan,
a meso je slabotno.«

Jezusove besede v Mt 26,41 in Mr 14,38

GREH je tisti, ki po nas meče Boga s prestola in nam govori, da smo kakor bogovi, ki nam, govori, da moramo stvari vzeti v svoje roke, ki nas prepričuje, da bomo s tem samo pridobili. Prepričuje nas v ljubosumno podobo Boga, ki nam ničesar ne privošči.

18 Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; 
kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. 
19 Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga 
nočem. 20 Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, 
ampak greh, ki prebiva v meni. 21 V sebi torej odkrivam tole 
postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. 22 Kot notranji
človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, 23 v svojih 
udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega 
uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.

Rim 7,18-23

Na nas je, da greh v vsej iskrenosti in rahločutnosti prepoznavamo in ga pred Bogom priznavamo. Tudi s preprostim slavljenjem, če ne zmoremo drugega, lahko Boga znova postavimo na mesto, ki mu pripada.

9 Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil 
vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. 

1 Jan 1,9

In Njegova milost nas spet obrne k življenju duhovnega človeka.

18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč 
naj vas napolnjuje Duh. 

Ef 5,18

14 In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga 
prosimo po njegovi volji. 15 In če vemo, da nas v vsem posluša, za 
kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.

1 Jan 5,14-15

 

Vendar pozor! Ko se duša prečisti/prečiščuje preži nanjo velika nevarnost.

43 »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode
in išče pokoja, in ga ne najde. 44 Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo
hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in 
urejeno. 45 Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od 
sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim 
človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim 
rodom.«

Jezusove besede v Mt 12,43-45

Duhovno življenje je torej kot dihanje: nenehno, vseživljenjsko. Izdihujemo svoj greh in svojo majhnost in vdihujemo njegovo milost. In dokler to ne postane avtomatično (če kdaj), je eksamen vaja, ki …

Pomembno je, da »diham« sproti, preko dneva, vsakič, ko začutim odmik …, da ne čakam, da pride pravi trenutek.

* * *

1. Korak hvaležnosti
2. Korak prošnje za Svetega Duha
3. Korak pregleda minulega dneva
4. Korak zahvaljevanja in obžalovanja
5. Korak odločitve za sodelovanje z Bogom

Če se vrnem k Ignaciju in njegovim 5 točkam, ki jih on priporoča kot metodo, in to povežem s tem razmišljanjem, potem lahko rečem:

–          Prva dva koraka mi pomagata, da se moj pogled na svet, na življenje, na odnose, na stvarstvo, na vrednote, na …, prečisti, postane podoben Božjemu pogledu;

–          Na tretjem koraku z od Boga odprtimi očmi gledam na življenje;

–          Na četrtem koraku zdihnem greh, pomanjkljivosti, napačna nagnjenja, …;

–          Na petem koraku vdihnem Njegovo milost.

In grem dalje … Zelo preprosto: diham in živim duhovno življenje.

 

Priznam: večkrat imam težave pri sprejemanju raznih psihoterapevtskih teorij. Včasih se mi zdi, da si nekateri enostavno preveč upajo eksperimentirati z raznoraznimi idejami, ki se jih zavrže šele po nekaj zavoženih generacijah. Kakšna teorija pa se mi zdi že na prvi pogled skregana z mojim krščanskim pogledom na svet.

Zato sem še toliko bolj vesel vsakega psihoterapevtskega modela, ki mi pomaga, da svoje krščanstvo bolj resno živim, ne glede na to, ali se je njegov avtor deklariral za kristjana ali kaj drugega. Že večkrat sem slišal za podobo avtomobila, s katero ameriški terapevt William Glasser opisuje svoje videnje človekovega celostnega vedenja. Zato sem se v začetku te zime odločil z vso resnostjo prebrati njegovo knjigo Teorija izbire, ki velja za osnovo njegove realitetne psihoterapije. V knjigi sem našel več, kot sem pričakoval, pa tudi kakšno pomanjkljivost, zaradi katerega si vsega v svojem doživljanju samega sebe in odnosov z drugimi ne znam povsem pojasniti.

O teoriji povsem na kratko! Po Glasserjevem videnju nas v življenju poganja 5 osnovnih potreb: po preživetju, po moči, po pripadanju (potreba, da smo vedno v odnosih), po svobodi (neodvisnosti) in po zabavi (sem uvršča tudi pridobivanje znanja). To je motor našega življenjskega avtomobila. Imamo dve sprednji kolesi: kolo naših aktivnosti, dejavnosti ter kolo naših misli. Prav tako imamo dve zadnji kolesi: kolo telesnih občutji in kolo naših čustev, razpoloženj. Vsa štiri kolesa skupaj predstavljajo naše celostno vedenje. Toda le sprednji dve kolesi sta vpeti v volan, ki ga predstavljajo naše želje. Vplivamo torej lahko le na naše dejavnosti in razmišljanje, pomembno spoznanje pa je, da zadnji kolesi vedno gresta natančno tja, kot cel avto.  

Ko v tej luči reflektiram svoje življenje, vidim, da me je dejansko v življenju v vsaki krizi rešila neka aktivnost. Če ne drugega, sem vso »zaradi živcev« prečuto noč ponavljal: »Gospod je moja moč, Gospod mi je rešitev, …«. Tudi vidim, da je povsem resnično dejstvo, da sem se vedno za »depresijo« odločil sam, ker je bil to edini način, ki sem ga poznal za krotenje svoje jeze in agresije, včasih pa tudi zato, da sem imel izgovor, da mi česa ne bi bilo potrebno v življenju spremeniti.

In kako lahko kot kristjan vozim ta avto mojega življenja? Prav zanimivo: v evangelijih me Jezus vedno nagovarja k neki dejavnosti ali pravim mislim. Najbolj mi je blizu tista misel: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7 oz. Lk 11,9). Jezus nas torej vzpodbuja k aktivni drži, kar prosjačenje in trkanje vsekakor sta, vsaj v primeru z nedejavnim čakanjem, da mi bo nekaj samo padlo z neba. Aktivni bodimo tudi v trenutkih nesprejetosti in odrinjenosti: »In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10,14). In še spodbuda k pozitivni spremembi razmišljanja: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli.« (Lk 12, 22). Ne skrbeti, torej, ne imeti negativnih misli. Pisec pisma Rimljanom pa pravi: »Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.«  Obleči Kristusa pomeni razmišljati tako, kot bi v dani situaciji razmišljal naš Gospod.

Ja, prevečkrat le čakam, da bom v boljši fizični in čustveni kondiciji, potem pa bom naredil to in to, premislil to ali ono: »Sedaj se mi pa res ne da …«, »zvečer se pa res ne počutim, da bi še molil«, »bom jutri, ko bom bolj pri sebi …«, …

Vse to sem razmišljal danes zjutraj, ko sem čistil zasnežen avto, da bi se lahko odpeljali k nedeljski maši. Pravzaprav bi bilo res bolje, če bi ga očistil včeraj popoldne, ko se je pri nas otoplilo nad 0^oC, pa se mi ni preveč ljubilo. Za prezeble roke in malo slabe volje sem si torej bil kriv čisto sam.

Potem pa sem dejansko opazil, kako aktivnost dejansko lahko spreminja življenje. Situacija na začetku je bila skoraj nemogoča. Avto je bil ukleščen v led. Z daljincem sem avto sicer odklenil, vendar vanj še vedno nisem mogel. Najprej sem moral z rokami toliko ogreti in zrahljati led, da se je kljuka na vratih sploh premaknila. Sledilo je še nekaj stresanja vrat, da je popustil še led na gumi okrog vrat. Ko so se vrata dokončno odprla in sem se lahko usedel v avto, pa je sledil kvaliteten preskok. Ne samo, da sem prižgal avto, tudi meni je postalo telesno topleje, pa tudi boljše volje sem postal. Avto je začel dobivati energijo, se segrevati od znotraj in nadaljnje čiščenje zunaj je postalo bistveno lažje. Ko pa sem ves navdušen hotel hitro speljati, se je avto na ledu vkopal. Moral sem spremeniti še svoje razmišljanje in izvesti speljevanje primerno ledeni ploskvi pod avtom. In sem se odpeljal …, čeprav na začetku ni tako kazalo.

Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« (Flp 4,6). Res je, veliko lahko premaknem sam, tako s spremembo mišljenja kot z dejavnostjo. Lepo, in zelo aktivno, pa je tudi izražati svoje potrebe našemu Bogu, pa tudi ljudem, s katerimi živimo (sozakoncu, …).

To je moja refleksija letošnjega adventa, zapisana na silvestrovo popoldan.

V začetku adventa,  pravzaprav na praznik Brezmadežne, me je zelo nagovorila misel pridigarja, ki je dejal, da ni smisel tega praznika zgolj v tem, da občudujemo morje milosti, ki jih je Bog razlil na svojo Mater, ampak je praznovanje dokaz, da Bog vsakemu daje vedno dovolj vsega, da lahko izpolni namen, za katerega je postavljen v ta svet. Eni so rabili/rabijo več (recimo Marija), ker On več pričakuje od njih, drugi manj. Ker pa sem po duši matematik (smisel matematike je v logičnem sosledju pogojev in rezultatov, iz tega namreč sledi to in ne nekaj drugega…) in tudi že kar malo preveč nagnjen k presojanju, kaj je pravično in kaj ne, sem kaj hitro ocenil, da Gospod s tem nekako med seboj izenačuje napore, ki ga morajo sleherniki vložiti sami. Poenostavljeno: vsi moramo uporabiti enak delež lastne energije za rezultate, ki so z merili zemeljske stvarnosti seveda različni, bodo pa nato v večnosti povsem drugače ovrednoteni.  Ne bomo sojeni po uspehih, ampak po vloženem naporu. Tako lahko razumem Jezusove besede, da je Janez Krstnik sicer največji med rojenimi iz žena, da pa je vsak najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

In tako je bil moj pogled v začetku letošnjega adventa zelo usmerjen na Marijo. Poskušal sem predvsem videti njeno pozornost na darove, ki jih je Bog polagal vanjo. Vsako besedo je pozorno poslušala in jo ohranjala v svojem srcu. Meni pa se dogaja, da se že danes ne spominjam več čudeža, ki se mi je zgodil včeraj.

Ob koncu adventa mi je stopil pred oči Jožef. Verjetno zato, ker ga kot moškega lažje razumem. Po svoje pravi heroj. Ne znam si predstavljati (mi ni bila dana ta milost) življenja v poročenosti in deviškosti hkrati, in to z ženo, ki je bila gotovo ena najlepših (pa ne mislim s tem zgolj na telesno privlačnost). Sem trdno prepričan, da bi Jožef takoj, ko bi prenehal sodelovati z Božjo voljo in milostjo, lahko z enostavno argumentacijo pri današnjih cerkvenih sodiščih uveljavil ničnost svojega zakona z Marijo. Pa ga ni in danes lahko govorimo o sveti Družini, ki jo je z vso odgovornostjo pomagal sooblikovati.

In tako se mi kot matematiku krščansko življenje pokaže kot nekaj zelo enostavnega: Bog ti daje vse, da izpolniš to, k čemur te kliče. Pa je res tako enostavno. Ja, matematika je res preprosta, če razumeš. Razumeti je pa včasih zelo težko. To slednje je marsikdo občutil že v osnovni šoli. In v tem poenostavljenem “izreku” sam težko razumem predvsem tri stvari.

Prva taka stvar je, da gre v tej trditvi pravzaprav za aksiom, torej za vero, da tako je in nič drugače. Verovati, torej sprejeti resnico, ki se jo ne da otipati, pa je zelo težko. Že zato je potrebna Božja milost. Gospod, pomagaj moji neveri.

Drugo pa je vprašanje, za kaj, s kakšnim namenom in k čemu sem poklican. Srečal sem že Abrahama, pa se mi večkrat zdi, da še vedno ne znam odgovoriti na to preprosto vprašanje. V grobem morda, toda v detajlih vsakodnevnih skrbi in naporov pa običajno ne. Imam cilje, ki so bolj moji kot Njegovi, če pa že uspem videti Njegove, potem grem do njih po svoji in ne po Njegovi poti. Gospod, usmili se me.

In kaj pomeni “vse”? Tudi talente je včasih težko prepoznati, lažje je videti tiste, ki jih nimaš. To je tretja in morda zame najtežja zadeva v zgornji matematiki. Velikokrat mi kdo govori o tem, da imam nek talent, pa v to sploh ne verjamem. Raje verjamem svoji premajhni samozavesti, svoji slabi samopodobi, …, nenazadnje lahko s tem tudi opravičim svojo lenobo.

Kako priznati, ko zaškriplje, da ni problem v tem, da mi Bog ne daje milosti, ampak, da sem sam

• zgrešil cilj ali
• šel po napačni poti ali
• pa nisem uporabil danega talenta oz. vseh danih talentov.

Priznati torej, da sem ga spet polomil. In se odpraviti v spovednico. Potem pa začeti znova.

Tako se je končal moj advent. In začenja se novo leto. O, da bi hodil po Njegovih poteh!