Odlomek 2 Mojz 24,12-18
Skoraj dva meseca smo že na poti in moja motivacija dejansko pada. Malce sem se vsega skupaj že naveličal. Ne, potrebno je iti naprej. Na tekmah niso zmagovalci tisti, ki imajo dobre vmesne rezultate, zmagovalci so tisti, ki so najboljši na koncu. Ne smem se zadovoljiti z nekaterimi delnimi rezultati ali manjšimi uspehi. Grem do konca. Zakaj bi se sedaj zadovoljil z nekaj drobiža, če mi Gospod na koncu pripravlja večjo nagrado?
Odlomek 2 Mojz 24,1-10
Današnji odlomek predstavlja 4. izmed petih zavez, ki jih je Bog v okviru Stare zaveze sklenil s predstavniki človeštva:
Vse zaveze so zapečatene s krvjo, kar predstavlja njihovo neprelomljivost. To pomeni: če bi katera koli pogodbenica kršila pogoje zaveze, bi druga stranka trpela enako usodo kot žrtev, ki je bila darovana pri sklenitvi zaveze. Gospod se s tem res ne zafrkava in dejansko lahko vidimo, kako skozi Staro zavezo Bog trpi, ko so Izraelci vedno znova nezvesti. Njegova zavezanost Izraelu je resnična in trajna. Zahteva, da je Izraelova zavezanost njemu enaka.
Koliko bolj to velja za Novo zavezo, kjer je Bog hkrati pogodbena stranka in hkrati daje po Sinu svojo kri, s katero se ta zaveza sklepa. Osebno se mi zdi, da sem, ko gledam Jezusovo daritev na Kalvariji, preveč osredotočen samo nase in na to, da to dejanje izbrisuje moje grehe in se ob tem počutim spet čistega pred Njim. To dejanje tudi potrjuje mojo odgovornost: jaz sem druga pogodbena stranka. Ja, s pristopom k svetemu obhajilu, v trenutku ko odprem svoja usta in sprejmem hostijo, podpisujem to pogodbo. Največkrat s premalo občutka odgovornosti in ko pridem iz cerkve spet živim, kot da se ni nič zgodilo. On pa me gleda sočutno in trpi.
Odlomek 2 Mojz 23,20-33
O angelih razmišljamo danes, še posebej o angelih varuhih. Ali ni lep občutek, ko se zaveš, da je ob naši bratovščini devetih prizadevnih mož še enako številčna bratovščina nebeških varuhov, ki bedi nad vsakim našim korakom. In da je tako tudi v moji družini.
»Uradno« navodilo za današnje premišljevanje nas opozarja, da smo si ljudje malo preveč po svoje prikrojili soboto in nedeljo. Mnogim je že petek popoldne trenutek, ko jim po napornem tednu »vse dol pade« in je potem sobota namenjena izletom, sprostitvi, zabavi, športu, … potem pa pride nedelja, ko ugotovijo, da je potrebno še marsikaj postoriti za nazaj, pa tudi pripraviti se za prihajajoči teden. In za Gospoda v nedeljo zmanjka tako časa kot prostora.
Hvala Bogu imam ženo, ki razmišlja drugače. V soboto zjutraj je njeno običajno vprašanje pri zajtrku: »Kdo bo danes kaj naredil od sobotnega dela?« In potem poskušamo čim več postoriti, da bi bila lahko nedelja lepša. Priznam, včasih sem zaradi tega v soboto zvečer prav slabe volje, ker sem običajno zaradi tega precej utrujen. Ampak še nikoli mi tega ni bilo žal potem v nedeljo, ko smo res lahko šli k maši, pa čeprav sedaj med epidemijo zgolj do kavča, lepo opravljeni, brez takšnih in drugačnih skrbi. In potem malo boljše kosilo. Res sem vesel za svojo ženo, ki je uspela ohraniti pravega duha nedelje v naši družini.
Odlomek 2 Mojz 23,10-19
V tem odlomku Božje besede mi je padel v oči na videz manj pomemben stavek v kontekstu celotnega besedila, ko Bog naroča, da naj imen tujih bogov Izraelci sploh ne omenjajo. To razumem v luči izkušenj, ki jih imam z opravljanjem askez v času tega programa. Najlažje se je premagovati v tistih stvareh, ki jih čez dan sploh ne omenjaš, ti sploh ni treba razmišljati o njih. Težje pa je, ko se moraš premagovati v stvareh, ki jih sicer uporabljaš tudi za nujne potrebe in službo, recimo telefon, računalnik, … Tu je pa težje najti pravo mero in vzdržati pritisk. Veliko, veliko lažje je nič kot zmerno. Pa še to: ta stavek je izrečen v luči navodil za praznovanje. Ja, ko se človek sprosti in se manj kontrolira, takrat mu misli hitro pobegnejo drugam, tudi v napačno smer. Bodite čuječi, nam naroča Jezus, vedno čuječi (prim. Mt 25,13).
Odlomek 2 Mojz 22,7-23,9
Današnja Božja beseda nam predstavlja en kup pravil iz sodniške prakse. Če kdo naredi to in to, je kazen taka in taka. Zdi se mi, da se tak pristop odraža tudi pri spovedi. Za ta greh so 3 zdravemarije, za oni pa dve več. Res kako so vsa pravila zgolj nek poskus ureditve odnosov in so povsem nepotrebna, če med ljudmi vlada ljubezen. Edino smiselno pravilo je torej Jezusova nova zapoved.
Odlomek 2 Mojz 21,33-22,6
Včasih tudi v Exodus90 pride kakšen dan, ko je težko razmišljati, ali Gospodu res zaupam in verjamem ali ne. Enostavno tak dan od tebe zahteva, da zaupaš in verjameš. Iskreno povedano, takšen težek je bil moj današnji dan.
Odlomek 2 Mojz 21,12-32
Današnje premišljevanje me poskuša pripraviti do iskrene analize o tem, kako presojam druge in kako presojam druge. Res je, tudi jaz sem tak: druge sodim in obsojam z pravičniško držo, hkrati pa pričakujem, da bodo drugi mene obravnavali s prizanesljivostjo. Ja, sedaj se spomnim: s kakršno mero merite, se bo odmerilo tudi vam (primerjaj Mt 7,2).
Odlomek 2 Mojz 21,1-11
V današnjem odlomku imamo najstarejši zapis deklaracije o človekovih pravicah. Osnovna človekova pravica je pravica do življenja. Vidim, kako se tekom let, stoletji in celo tisočletji veliko spremeni in prepričani smo, da na bolje. Pa morda le ni čisto tako. Pravice se le prilagajajo obstoječemu stanju kulture v civilizaciji. Danes, ko živimo »kulturo odmetavanja«, se odrekajo pravice do življenja nerojenim otrokom (splav) in bolnih ter onemoglih (evtanazija).
Odlomek 2 Mojz 20,18-25
Na prvi pogled se mi je ta zahteva okrog oltarja in žrtev na njem zdela malo čudna. Zakaj bi moral oltar biti narejen iz prsti zemlje in neklesanih kamnov, brez zlatih in srebrnih okrasov, brez stopnic, ki bi mu dale pokončno razsežnost? Vendar je za Gospoda pomembna daritev, žrtev in ne oltar. Oltar lahko, namesto da bi bil del češčenja Boga, postane sredstvo češčenja človeškega napuha. Mi pa imamo lepši oltar od vašega, lepšo cerkev od vaše, mi smo pa postavili ne vem koliko kapelic, našo cerkev je pa opremil ta in ta znameniti izdelovalec mozaikov… In ali nismo pred nekaj dnevi, to je na pepelnično sredo, brali nekaj podobnega: ko pa ti daješ …, ko pa ti moliš …, ko pa se ti postiš … (Mt 6). Gospod želi daritev, žrtev in ne Njemu posvečen oltar.
Drobtinice z moje mize 