Odlomek 2 Mojz 9,8-12
Faraon je otrdel pred Gospodom, tako kot se glina strdi na soncu. To isto sonce sveti tudi na maslo, pa se maslo zmehča in ne strdi.
Naj vedno stojim pred Gospodom kot dišeče maslo, pa četudi mi vse v življenju ne bo teklo kot po maslu.
Egiptovske nadloge me zelo spominjajo na današnji čas. Kot prvo nastopijo nadloge usmrajenosti: krvav Nil in žabe. Naš planet smo že tako zasvinjali, da nam lahko zelo smrdi pod nosom. Sledijo nadloge v obliki nečesa zelo majhnega: muhe in komarji v Egiptu, pri nas korona virus. Še vedno pa nas nič ne spametuje. Samo čakamo in si želimo, da bi bilo tako kot prej. V egiptovskih nadlogah nato Gospod začne uničevati temelje gospodarstva. Tudi za našo zdravstveno krizo pravijo, da ji bo sledila še hujša gospodarska. Nas bo to streznilo, ali pa bomo po svoje rinili dalje, dokler ne bodo začeli umirati naši najboljši sinovi.
Gospod, imej usmiljenje z nami!
Odlomek 2 Mojz 9,1-7
V nadlogah, ki ji spravlja nad egiptovsko deželo, Bog začenja ločevati med Egipčani in Izraelci, med nasprotniki in svojimi odbranci. Tudi mi smo izvoljenci in krst je znamenje, ki nas ločuje od drugih. Morda spet izhodišče za neprijetna razmišljanja, o katerih sem pisal 4. dan naše poti. Vendar ne, tu ne gre za zunanja znamenja, kjer se moram jaz dokazovati. Notranje me zaznamuje Njegova ljubezen in On od tega ne odstopa. On ločuje in On pravi, da sem Njegov. To pa je milost, za katero noben »Hvala« ni dovolj velik in iskren.
Odlomek 2 Mojz 8,20-32
Po Božjem navdihu Mojzes faraonu predstavi načrt, da namerava ljudstvo peljati na tridnevno pot v puščavo, kjer bodo darovali žrtve, ki so Egipčanom “ostudne”. Drugače povedano: vzeli naj bi živali, ki jih Egipčani častijo, in jih zaklali kot žgalne daritve. Vse to me spominja na naš čas, čas, ki ga kristjani označujemo za krizo vrednot. Ko kdo »na naši strani« povzdigne glas, da je treba zavarovati nekatere »tradicionalne« vrednote (to so recimo nedeljski počitek, življenje od spočetja do naravne smrti, zakonska zvestoba, družina …), se začne (največkrat medijski) pogrom. Današnji svet časti to, kar mi želimo zavarovati kot našo podaritev Bogu.
Bog, pomagaj nam, da bomo lahko našli pot iz tega sveta v puščavo, kjer nas čakaš.
Odlomek 2 Mojz 8,12-15
Današnje razmišljanje me navdaja z optimizmom. Točke za razmišljanje se sicer začnejo s tem, da je misel, da nas Bog preizkuša le toliko, kot ve da zmoremo, le stereotip, ki ne drži. Na primeru Mojzesa namreč vidimo, da ga Gospod stalno poriva čez tisti rob, kjer ima še dovolj moči, dovolj gotovosti, dovolj znanja, …. Je pa po drugi strani resnica v tem, da Bog v tem človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje dovolj moči, da zmore. Človek torej zmore marsikaj, toda ne iz svoje, ampak iz Božje moči. In kje so potem tu meje. Samo v Božji volji: dokler in do kjer On želi.
Odlomek 2 Mojz 7,25-8-15
Včerajšnja misel se mi ob tem odlomku kar nadaljuje. Človek, ki je zakrknil, se ne ozira več na druge. »Jutri« v kombinaciji z vsem drugimi prislovnimi določili časa, ki izražajo prihodnost, je odgovor na potrebe drugih, medtem, ko se sam zapira v udobje in varnost svoje palače. Če ne prej, se moram na tej točki ustaviti. Upam sicer, da v velikih stvareh nikoli ne bom prišel do tja, me pa drobne laži in neiskrenosti v manjših stvareh velikokrat pripeljejo v tako situacijo.
Odlomek 2 Mojz 7,14-24
Sprašujem se, zakaj nek človek zakrkne. Predstavljam si, da je zakrknjenost srca duhovni odgovor, medtem ko je otrpnost telesna reakcija na neko nevarnost. Zakrknjen človek se boji, saj je v nevarnosti, da bo nekaj izgubil. To se mi vedno zgodi, ko samega sebe previsoko postavljam in se potem nisem pripravljen soočiti s svojim resničnim stanjem. In se branim in upiram Gospodu, ki pa me v resnici želi osvoboditi te lažne samopodobe in narediti resnično velikega.
Odlomek 2 Mojz 7,8-13
Poleg tega odlomka me je danes nagovoril tudi evangelij današnjega dne: Mr 2,23-28. »Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje.« Kar takole, med dvema obrokoma hrane so malo grickali. Še dobro, da apostoli niso bili v procesu Exodus90, ker bi kritiki hitro planili nanje, da se to ne sme. Mislim, da bi se tudi danes Jezus malce cinično nasmehnil in dejal: »Ni človek ustvarjen zaradi Exodus90, ampak je Exodus90 nastal zaradi človeka«. Da, zaradi človeka in njegove svobode. Razmišljam, kaj v tem procesu počnem oz. ne počnem samo zaradi pravila “to moram” in “tega ne smem”. Ali stopam pod mrzel tuš zato, ker moram? Ali pa se vedno znova svobodno odločim za ta korak z vizijo končnega cilja, ki je pred mano?
Naj z vami podelim še dve misli o tuširanju z mrzlo vodo.
Prva misel je občutek, ki sem ga izkusil že lani in sem ga pričakoval tudi letos, pa ga kar ni in ni bilo. Nekako sem potreboval dobrih deset dni, da se je pojavil. Ko se stuširam in obrišem, počasi začenjam čutiti, kako se telo ogreva od znotraj navzven. In to me vedno spomni, da ne potrebujem zunanje toplote, zunanje rešitve, zunanje tolažbe. Vse kar potrebujem, je Bog že položil vame. Samo dovoliti moram, da iz notranjosti privre na dan.
Druga misel pa se navezuje na starozavezno obredno umivanje. V mojem prejšnjem izzivu, ko smo bili v popolni karanteni in ni bilo mogoče iti k spovedi niti za Veliko noč, sem začel s prakso, ki jo ponavljam tudi letos. Ko stopim pod tuš, prosim Gospoda, da me opere grehov. Vem, da tuširanje ni odveza, ni zakrament, pomaga pa mi, da se z zaupanjem obračam Nanj.
Odlomek 2 Mojz 6,28-7,7
Začenja se tretji teden našega izziva. Štirinajst dni je za mano in iskreno povedano, se mi zdi kar uspešnih. Vendar me današnja Božja beseda spravlja na realna tla. V tem času je Mojzes šele zares prišel pred faraona in vse preizkušnje, borbe, se bodo šele odvile. Tudi za mene se pravi boj šele začenja. Da bi znal in zmogel vztrajati.
Drobtinice z moje mize 