Odlomek 2 Mojz 4,18-31
Danes smo se v okviru bratovščine zbrali skupaj pri sveti maši. Seveda pri prenosu prek Youtube kanala, vsak iz svojega doma. Ampak že zavest, da spremljamo isto bogoslužje, nas zedinja v prošnji za vse, ki smo na tej poti. V tej pandemiji nas Gospod uči, kako biti skupaj, čeprav smo si fizično daleč narazen.
Danes je deveti dan našega devetdesetdnevnega popotovanja. Torej smo natančno na 10% poti. Sem zelo nagnjen k statistiki, najbrž že iz najbolj ranih otroških dni, ko so me učili, da samo še tolikokrat grem spat, pa bom imel rojstni dan, tolikokrat, pa gremo na izlet …
Torej:
Statistika ne laže, le moja moška pokvarjenost jo zavija v različne besedne okvirje. Še veliko pač moram z Božjo pomočjo postoriti, da bom osvobojen zaverovanosti vase.
Odlomek 2 Mojz 4,10-17
Mojzes pretehta težo poslanstva, ki je pred njim, in namesto da bi se ozrl na božjo obljubo, spet obrne oči nase. Bog od njega zahteva nekaj, česar z lastnimi sredstvi ni sposoben doseči. In Mojzes Boga s tako držo razjezi. Kako drugače je v podobni situaciji odreagirala Marija in izrekla svoj »fiat«.
Razmišljam, v kašne preproste odnose se spušča Gospod s človekom, tudi z mano. Če se ob tem zanašam predvsem na lastno moč, lastno modrost, ga pravzaprav zelo žalim. Ne priznam Njegove vsemogočnosti, ga popolnoma razvrednotim kot Boga. Toda On se še obrača k meni in me nagovarja, poišče druge možnosti, druge načine. Njegova ljubezen se ne ustavlja moji zaverovanosti vase.
Odlomek 2 Mojz 4,1-9
Uvod v današnje razmišljanje zveni zelo kruto: »Tisti, ki vidijo znamenja in verjamejo, pridejo do Božje ljubezni. Tisti, ki jih vidijo in ne verjamejo, si sami izberejo smrt.« No, v resnici povedano, si sam zelo želim videti znamenja, pa kakšno dejansko tudi opazim. Le en tak zelo čuden filter uporabljam: vidim, le tista znamenja, ki so mi všeč. Glede tistih, ki nekaj zahtevajo od mene, pa se raje naredim neumnega, tako kakor da jih ni. O Gospod, ne preostane mi drugega, kot da padem na kolena in Te prosim, da prečistiš moje srce, da bodo moje oči bolje videle. Resnično si želim, da bi živel.
Odlomek 2 Mojz 3,7-22
Sporočilo tega odlomka in današnjega razmišljanja je, da prava svoboda prihaja le od Boga. Spomnil sem se, kako sem v svojih študentskih časih (to so bili hkrati časi, ko je naša družba prehajala iz partijskega enoumja v večstrankarski sistem) razmišljal in sanjal o marsičem, tudi o politiki. In tako sem se nekega večera domislil, da bi ustanovil svojo stranko. Imenovala bi se Radikalno liberalna stranka. Borila bi se za pravo osvoboditev (lat. Libertas = svoboda) človeka. Ta pa prihaja le od Boga in to zelo radikalno (lat. Radicaliter = temeljito, s koreninami vred) s smrtjo Božjega Sina na križu. Niti pomisliti si ne upam, kaj pojem »radikalni liberalizem« pomeni v današnji politično ekonomski terminologiji.
Odlomek 2 Mojz 3,1-6
Bog pogleda iz gorečega grma na Mojzesa sredi njegovega dela, sredi najbolj običajnega dne, nekje v pusti travnati stepi med ovcami. Bog se ozre nanj in Mojzes ga sreča. V premišljevanju nam je danes ponujena podoba, o kateri je večkrat pripovedovala sv. Terezija Avilska: sončnica. Ko jutranja svetloba preplavi svet, sončnica obrne glavo proti soncu. A to se zgodi šele potem, ko se jo dotaknejo sončni žarki. Podobno Bog prevzame pobudo in se dotakne duše in ta se obrne k Njemu. Nič drugega. Že kaže nanj, že pričuje zanj. Vse drugo, kar se bo še zgodilo, bo spet predvsem Božje delo.
Odlomek 2 Mojz 2,11-25
Presenečen sem: ko je Mojzes odrastel, je imel hebrejske vrstnike približno iste starosti. Torej so še mnogi drugi dečki po Božji milosti ušli poboju. Pa teh čudežev svetopisemski spomin nikjer ne omenja. Nič drugače kot pri meni. Pozabljam, pozabljam, … mnoge reči, ki mi jih je storil On, ki je mogočen. Bog odpusti mojo pozabljivost
In piše, da je faraon umrl, Izraelci pa so še naprej trpeli. Žal čas sam po sebi ne reši ničesar. Potreben je poseg Božje milosti in človek (ali več ljudi), ki se da na voljo temu posegu.
Odlomek 2 Mojz 2,1-10
Pripoved o rešitvi Mojzesa iz vode se vedno jemlje kot predpodobo našega krsta. In potem duhovni voditelji (skoraj redno) naredijo pridigo o tem, kako moramo mi živeti svoj krst, naj razmislimo, kaj vse bi morali početi kot kristjani in kako se obnašati. Priznam, da mi je to vedno šlo malo na jetra. Zakaj naj bi se matral? Naj Gospod dela, jaz pa bom samo Njegova roka. Če bom samo jaz delal, bo težko teklo in še težje uspelo. V tem odlomku se vidi, kako Gospod dela. Mojzesova mati, ne samo da je rešila svojega sina, ampak je celo plačana od faraonove hčere, da ga naprej doji, in to v času, ko je vsak hebrejski deček po zakonu moral umreti. Takega scenarija ne more spisati človeška roka.
Odlomek 2 Mojz 1,15-22
Danes sem več časa preživel v molitvi. Z ženo sva bila v cerkvi (praznično mašo smo že prej v družinskem krogu spremljali preko interneta v domači dnevni sobi), kjer se nas je zbrala manjša skupina ob upoštevanju vseh potrebnih ukrepov zaradi Corona virusa. To pomeni, da nas je bilo samo nekaj, cerkev pa polna našega petja, ker smo bili razporejeni po celotnem prostoru. Kako sem to že potreboval? Dva meseca nisem videl cerkve od znotraj razen za nekaj sekund pri prejemu obhajila. Slaviti Jezusa v Najsvetejšem. To! Med slavospevne duhovne speve sem polagal tudi prošnje za moje brate.
Sicer pa sva z ženo do cerkve pol ure gazila po svežem snegu, in še pol ure nazaj. Sem zašvical, tako kot se spodobi za moža v Exodus90.
Odlomek 2 Mojz 1,8-14
Danes razmišljamo o tem, kako je faraon sklenil Izraelcem odvzeti željo po svobodi s tem, da jim je nalagal vedno več in več dela. To je podoba hudobnega duha, ki nas zasipa z novimi in novimi obveznostmi, da ne bi bili sposobni zadihati svobodo obljubljene dežele. Razmišljam o svojem delu, družinskih obveznostih, konjičkih, … Hkrati pa mi prihajajo spet na misel možje, ki sem jih vabil. Veliko je bilo prav izgovorov v smislu: letos še ne, imam že preveč vsega, samo še to letos uredim, pa bom drugo leto zanesljivo zraven (isto sem slišal že lani, žal). Naj nam Gospod podeli prave moči za uživanje v svobodi Božjih otrok.
Drobtinice z moje mize 