Odlomek 2 Mojz 14,21-31

Prehod skozi Rdeče morje je prispodoba našega krsta. Danes me spremlja podoba stare krščanske krstilnice. Na eni strani je katehumen vstopil, na drugi pa izstopil. In na sredini je smrt, kjer umre vse, kar ne služi novemu življenju. Kaj je v meni še takega, kar bi moralo tam na sredini umreti?

Danes sem bil pri podružnični cerkvi Marije Vnebovzete na Gori. Gor sem rinil še v trdni temi in ob tem vremenu ni čudno, da sem prišel domov z blatnimi čevlji. Pa niso bili to edini blatni čevlji pri hiši. Preko tedna se jih je nabralo kar nekaj. Lotil sem se dela. Rezultat je tule:

Sedaj pa povem še, kaj sem zraven razmišljal. Voda je namreč postajala vse bolj črna in polna razno razne svinjarije, pa čeprav se mi čevlji niti niso zdeli tako zapacani. Zamislil sem si, koliko umazanije se je prijelo nog Izraelcev, ko so šli iz Egipta. Kaj vse so odnesli s seboj, ne da bi vedeli, ne da bi slutili.

Lahko, da bi prenesli tudi kak majhen virus, če omenim samo eno majhno in nevarno stvar, kar pa nam danes v času Corone ni težko razumeti. Če je to samo simbol za to, kar so odnesli na svojih duhovnih podplatih, potem razumem, zakaj Jezus naroča svojim učencem, naj, ko zapuščajo negostoljubno mesto, otresejo celo prah s svojih nog (Mt 10,14 ali Mr 6,11 ali Lk 9,5). Kako se torej rešiti tega nevarnega Egipta?

Odlomek 2 Mojz 13,16-14,9

Gospod ni usmeril Izraelcev direktno proti deželi Filistejcev, kjer bi se takoj morali boriti z novimi sovražniki. Poskuša jih obvarovati, ker ve, da prihaja za njimi še stari sovražnik. Vem, da je to prispodoba tudi mojega duhovnega boja, moje duhovne poti, kot že vse, kar sedaj prebiramo. Pod tem zornim kotom vidim, da sem, četudi sem se že z vsem srcem predal Njemu, ki ga ljubi moja duša, še vedno potreben stalnega očiščevanja. Za menoj rine hudobni duh in njegovi angeli v obliki starih nezaceljenih ran iz otroštva, spominov na nerodne ali neuspešne življenjske korake, negotovosti in teži današnjega dne. Gospod, očiščuj me v morju tvoje ljubezni.

Odlomek 2 Mojz 13,1-16

Današnje premišljevanje je, vsaj za moje občutke, nadaljevanje včerajšnjega. Kako lahko največ prispevam za Cerkev, za mojo župnijo, za zakonsko skupino, za bratovščino, … Tako, da živim in delam iz splošne duhovniške službe, ki mi je bila zaupana že ob krstu. Naloga duhovnika pa je, da (se) žrtvuje. Močna je tale misel sv. Pavla, ki jo prinašajo današnja navodila: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« Sprašujem se, kako naj to dejansko živim.

Odlomek 2 Mojz 12,43-51

Navodilo za premišljevanje poveže današnji odlomek o žrtvovanju neomadeževanega jagnjeta z Kristusovo daritvijo na križu in evharistijo. Kako naj k slednji pristopamo? V meni se je spet pojavil tesnoben občutek: grešnik sem, nevreden sem, nečist sem, si ne zaslužim, … in kar je še podobnih pridevnikov, ki jih janzenistična vzgoja tako hitro buta iz mene. Toda naprej piše, da mora tisti, ki se udeležuje evharistije, pripadati skupnosti, pripadati Cerkvi, Kristusovemu mističnemu telesu. In ta pripadnost mora biti aktivna, za skupnost se je treba vsaj malo potruditi. No, to je pa nekaj primernejšega za mojo moško dušo, ki ji veliko pomeni akcija, horukarstvo… in oprijemljivi, merljivi rezultati.

Odlomek 2 Mojz 12,37-42

Malce zmedeno se počutim po današnjem premišljevanju. Po eni strani nam navodila kar čestitajo za opravljen mesec (1/3 preizkusa). V duhu spremljamo Izraelce, ki končno odhajajo iz Egipta, kar mi poraja občutek, da se tudi nam odpirajo nove dimenzije življenja in puščamo za seboj stare omejitve, ujetosti … Po drugi strani pa nas navodilo takoj opozori, da izhod iz Egipta še ne pomeni obljubljene dežele. Začne se pot skozi puščavo. In tudi vse tisto, kar nas je bremenilo v suženjstvu, bo še prišlo za nami.

Odlomek 2 Mojz 12,31-36

Hitro je treba na pot. Dejansko so se Izraelci prej že nekajkrat opekli. Faraon jim je v času trajanja nadloge, obljubil svobodo, ko pa je težava prešla, je vse pozabil. Tukaj vidim spodbudo za vse nas, ki komaj čakamo da Corona mine. Ne, ne, sedaj je čas, sedaj je priložnost, da nekaj spremenimo, naredimo korak v pravo smer. Ko bo minila bo vse po starem, tudi v slabem pomenu. Morda pa celo slabše.

Odlomek 2 Mojz 12,29-30

Današnje navodilo za razmišljanje je pravzaprav zelo kratko: ali je naš Bog hudoben in krut in hoče človeku nekaj slabega oz. ga želi za vsako ceno pokoriti. Ne, kot Adama in Evo je tudi mene ustvaril, da bi bil v lepem odnosu z Njim. Greh je tisti, ki me, tako kot Adama in Evo vleče stran. Kot Adam in Eva tudi jaz ugotavljam, da sem nag in se skrivam pred Njim. In posledično: tako kot Adam in Eva moram tudi jaz v znoju svojega čela delati za preživetje. V začetku pa ni bilo tako, … verjamem, da na koncu tudi ne bo.