Odnosi

Učim se biti stari ata

/ Pr' Čik

Vitanje, na god sv. Ignacija, 31.07.2021

Kot dedek imam sicer samo enega vnuka, upam, da jih bo kmalu kaj več. In se učim biti stari ata. Hodim okrog in iščem zglede. Na izkušnjah se učimo, pravi pregovor. Osebno vem, da je šolnina včasih zelo draga, če se na svojih. Veliko bolje je učiti se na primerih drugih. Zato hodim okrog z odprtimi očmi.

Sledi zapis dveh včerajšnjih zgodb, samo zgodb, brez mojih komentarjev:

1. zgodba

Z ženo sva pripešačila do koče na Pesku in se odločila, da se tudi malo bolj konkretno podkrepiva s hrano. Sama sva zasedala daljšo mizo in kmalu je k nama prisedel starejši možakar z nekajletnim otrokom. Tako prijazno je vprašal, če lahko sedeta poleg, da se je v trenutku razvil kar cel pogovor. Povedal je, da sta šla na oglede, če že rastejo gobe. In našla sta tri male jurčke, navkljub precejšnji suši. Na ženino pohvalo malemu, da je res lepo, da hodi z dedkom v gozd, je ob zadregi otroka, odgovoril kar dedek. Ni bilo povsem enostavno, moral mu je obljubiti nagrado. In kakšna je ta nagrada? Peljati ga bo moral k sosedu, da si bo lahko ogledal, kako deluje cisterna za razvoz gnojnice.

2. zgodba

Po napornem hribovskem potepanju sva se odločila, da se še malo osveživa v Termah Zreče. Uživala sva, privoščila sva si namakanje prav v vseh bazenih. Po dolgem opazovanju sva videla, da se je izpraznil tudi eden od okroglih masažnih bazenov. Prej nisva hotela motiti drugih, ker je ob robu pisalo, naj se vstopa posamično (Covid-na navodila). Toda takoj, ko je začela voda brbotati, so od nekje pridrveli trije fantje. Glede starosti bi jim pripisal prve razrede devetletke. Za njimi je prišel tudi starejši gospod, očitno njihov dedek. Nekaj jih je ogovoril, potem pa se usedel k robu bazena in se prepustil masaži. Fantje pa so uprizorili svoj cirkus s preganjanjem po bazenčku in nepopisnem špricanju.  Z ženo sva se spogledala, vstala in počasi odšla iz bazenčka. Na stopnicah sem še enkrat pogledal možakarja. Sklonil je pogled. Videlo se je, da ve, zakaj sva ustala in bilo mu je nerodno. Toda rekel ni ničesar … Cirkus se je nadaljeval.

Kot sem zapisal: to sta dve zgodbi brez mojih komentarje. Mi pa dajeta misliti!

Moje počitniško branje

/ Pr' Čik

Komiža, 11.07.2021

Sedim v hladnem skupnem prostoru starega, a prijetnega hotela, v Komiži na Visu. Z ženo sva bila tu pred 32 leti in takrat je bil ta hotel prav takšen, vsaj v mojem spominu, kot je danes, razen tega, da je v tem skupnem prostoru omogočen WiFi. Seveda imajo danes vsi dobri hoteli to storitev že v posameznih sobah. Življenje je pač v tolikih letih šlo naprej. Tu pa se mi ni težko spominjati časov nekaj deset let nazaj.

Življenje gre naprej tudi v vseh drugih ozirih našega življenja, tudi cerkvenega, gre naprej s Cerkvijo in, kot kaže korona kriza, tudi brez Cerkve. Zato me zadnje čase zelo nagovarja knjiga Božja prenova duhovnika Jamesa Mellona. Imam jo s seboj tudi tu na dopustu. Vendar jo moram brati počasi, da se usede v moje srce in nekako tudi navzven konkretizira, potreben je pravi študijski pristop. Zato sem s seboj vzel še knjigo Žargon prizadetosti mlajšega nemškega avtorja Erika Flueggeja. Ukvarja se predvsem z vprašanji, kako nagovarjati ljudi današnjega časa, predvsem mlade, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa. Tudi meni se dogaja, da me ljudje ne razumejo, ko govorim o Bogu, o Jezusu Kristusu. Nenazadnje me je o tem spet prepričal dopoldanski pogovor na plaži z našo najstnico. Koncept njihovega razmišljanja je drugačen, njihova vrata niso za Kristusa nič bolj zaklenjena, le kljuka, ki jih odpira, je drugačna.

Ko to razmišljam, mi še vedno odmeva besede dr. Janeza Vodičarja iz uvoda v to knjigo: »Če se vprašamo, kako koga pripraviti, da se bo odločil za nebeško kraljestvo, za Kristusa, je premalo vprašanje, kako bi komu spremenili mišljenje, poglede na vero, Cerkev. Zavedati se moramo, da tega ne more storiti en sam človek, saj gre za odnose, zato je ta sprememba lahko le plod predrugačenja celotne mreže odnosov.«

In tu se seveda takoj spomnim mota društva Družina in Življenje: Gradimo odnose, ki jih je vredno živeti, in jih posredujemo naprej. Morda je bila ta misel na začetku res vezana na družinske in zakonske odnose, pa jo ta trenutek gledam v zelo širokem kontekstu. Hvala Vilmi in Daniju, vsem njunim sodelavcem, da so nekoč posejali v slovenski prostor to misel. Če gledam ta moto v razumevanju Mellonovega sporočila, bi ga lahko poimenovali kar sinonim za veliko bolj razširjen, in tudi že zlorabljen, izraz nova evangelizacija.

In moja vloga? Najraje bi se skril za kako tako organizacijo in jim prepustil tudi odreševanje mojih mladostnikov. Vsi razumski dokazi Božjega obstaja, ki so se od Avguština in Tomaža Akvinskega zbrali v Cerkveni teologiji, ne delujejo več. Pripeljejo lahko le do spoznanja, da je nad nami nekaj. To lahko poimenujemo kozmične sile, univerzalna energija, … In kdo je potem Bog? Na svetovnem trgu je Cerkev le ena izmed ponudnikov počlovečene upodobitve boga oz. Boga. In zaradi vseh grehov iz preteklosti je kot ponudnik še na zelo slabem glasu.

Ostane mi le pričevanje, da sva se z Bogom srečala na neki točki mojega življenja, da sem ga srečal, kot sem nekega dne srečal svojo bodočo ženo. In da od takrat še vedno hodiva skupaj skozi dni mojega življenja, enako, kot hodiva skupaj midva z ženo. Skratka, da sva z Bogom v odnosu, da sva si z Bogom na ti. Moje pričevanje se začne in konča na začetku Svetega pisma, v prvih poglavjih 1. Mojzesove knjige: Bog je ustvaril človeka, ker si je zaželel imeti ob sebi bitje, ki ga bo ljubil in bil z njim v odnosu. Tak je moj Bog in za takega Boga pričujem.