Odlomek 2 Mojz 12,11-28

Včerajšnja »uradna« navodila za naše premišljevanje so nam predlagala, naj se zamislimo nad tem, da je potrebno v polnosti živeti sedanji trenutek, ne biti v svojih mislih v preteklosti, ne v prihodnosti. V tej luči mene osebno nagovarja tudi današnji odlomek Božje besede. S polno osredotočenostjo na delo in čutenje v tem trenutku (res občudujem Izraelce, ki so 100% pri pashalnem obredu, medtem ko po Egiptu hodi angel Pokončevalec) si lahko postavim opomnik (spomenik, oltar, stopni kamen (step stone)), ki mi bo pomagal tudi v prihodnosti lažje prihajati v stik z Gospodom. Ob tem se spominjam očaka Jakoba, ki je, potem ko je v sanjah videl lestev do neba, postavil oltar in rekel: »Resnično, tu je bil Bog« (prim. 1 Mojz 28,10-19). Prepričan sem, da je ob pogledu ali spominu na ta oltar lažje 100% živel vsak trenutek, v katerem je prihodnost postala sedanjost.

Odlomek 2 Mojz 12,1-20

Že kot otrok sem ob prebiranju te zgodbe bil fasciniran nad prizorom, ko Izraelci zaznamujejo vrata in s tem zavarujejo svoje hiše. Danes vem, da je to le zunanje znamenje. Bog tudi govori Izraelcem, da naj se ne hranijo s kvašenim kruhom. V njih naj ne bo kvasa, naj svoja telesa očistijo s sedemdnevnim postom, sicer jim tudi zunanje znamenje ne bo nič pomagalo. To jutro to doživljam kot spoznanje, da mi nič ne pomaga, četudi svoje krščanstvo poskušam (junaško?) izpričevati navzven, če pa v svoji notranjosti tega ne živim. Gospod obvaruj me kvasu tega sveta (prim. Lk 12,1 in 1 Kor 5,7).

Odlomek 2 Mojz 11,1-10

Vsakič, ko prebiram ta odlomek, me preseneti dejstvo, da je Bog Izraelcem omogočil, da iz suženjstva odnesejo tudi veliko dragocenih stvari, ki v osnovi niso bile njihove. Kaj lahko to pomeni za naše oblike suženjstva in naš izhod? Gotovo po izhodu iz takšnih ali drugačnih navezanosti in zasvojenosti, nismo takšni, kot bi bili, če v to ne bi padli. Poleg lepega občutka svobode nam ostaja tudi pravo bogastvo spoznanj in izkušenj. In Bog nas v svobodo odpelje skupaj z njimi. Kako jih bomo uporabili, je stvar našega prepoznavanja Božjega navdiha. Izraelci so to bogastvo uporabili tako za ulitje zlatega teleta kot izdelavo Skrinje zaveze in šotora zanjo.

Odlomek 2 Mojz 10,21-29

Mojzes je na faraonovo zahtevo odgovoril: »Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane; kajti od nje bomo vzeli za službo Gospodu, svojemu Bogu, saj dokler ne pridemo tja, ne bomo vedeli, s čim naj služimo Gospodu.« Zelo dobra misel. Vse, kar sem, vse, kar mi je Gospod naklonil, vse svoje talente in notranje želje, moram vzeti s seboj v svobodo, ker v času suženjstva ne vem, kako bom najbolje služil Gospodu, ko zagledam svetlobo svobode. Prav nerodno bi bilo, če bi takrat spoznal, da sem nekaj »pozabil« v Egiptu. Že tako bodo skušnjave, da bi se vrnil k »egiptovskim loncem mesa« zelo hude.

Odlomek 2 Mojz 10,1-20

Današnje razmišljanje je kar nadaljevanje včerajšnjega.
Zelo verjetno je, da bom, ko bom zvedel, da je nekdo od znancev bolan, začel zanj moliti. In seveda, molil bom zanj, da bi ozdravel, ne pa kaj drugega. Pa bom s tem temu človeku hotel res samo dobro. Na nekem seminarju Prenove v Duhu sem prišel do sledečega spoznanja. Če je Bog v svoji vsemogočnosti dopustil nekomu bolezen, ker je pač videl, da ga drugače ne bo mogel spraviti na pravo pot, ali pa da bi mu omogočil nek nov korak na tej poti, potem pa jaz molim, če prosim za njegovo zdravje, za to, da bi ta človek pravzaprav ostal v svoji žalostni situaciji. Pravzaprav mu želim nekaj slabega in dobrega. Če se le spomnim tega, potem raje molim, da bi bilo srce tega človeka tenkočutno in bi iz te svoje preizkušnje lahko nekaj potegnil. Da ne bi ostal kot faraon.

Odlomek 2 Mojz 9,8-12

Faraon je otrdel pred Gospodom, tako kot se glina strdi na soncu. To isto sonce sveti tudi na maslo, pa se maslo zmehča in ne strdi.
Naj vedno stojim pred Gospodom kot dišeče maslo, pa četudi mi vse v življenju ne bo teklo kot po maslu.

Odlomek 2 Mojz 9,1-7

V nadlogah, ki ji spravlja nad egiptovsko deželo, Bog začenja ločevati med Egipčani in Izraelci, med nasprotniki in svojimi odbranci. Tudi mi smo izvoljenci in krst je znamenje, ki nas ločuje od drugih. Morda spet izhodišče za neprijetna razmišljanja, o katerih sem pisal 4. dan naše poti. Vendar ne, tu ne gre za zunanja znamenja, kjer se moram jaz dokazovati. Notranje me zaznamuje Njegova ljubezen in On od tega ne odstopa. On ločuje in On pravi, da sem Njegov. To pa je milost, za katero noben »Hvala« ni dovolj velik in iskren.

Odlomek 2 Mojz 8,20-32

Po Božjem navdihu Mojzes faraonu predstavi načrt, da namerava ljudstvo peljati na tridnevno pot v puščavo, kjer bodo darovali žrtve, ki so Egipčanom “ostudne”. Drugače povedano: vzeli naj bi živali, ki jih Egipčani častijo, in jih zaklali kot žgalne daritve. Vse to me spominja na naš čas, čas, ki ga kristjani označujemo za krizo vrednot. Ko kdo »na naši strani« povzdigne glas, da je treba zavarovati nekatere »tradicionalne« vrednote (to so recimo nedeljski počitek, življenje od spočetja do naravne smrti, zakonska zvestoba, družina …), se začne (največkrat medijski) pogrom. Današnji svet časti to, kar mi želimo zavarovati kot našo podaritev Bogu.
Bog, pomagaj nam, da bomo lahko našli pot iz tega sveta v puščavo, kjer nas čakaš.

Odlomek 2 Mojz 8,12-15

Današnje razmišljanje me navdaja z optimizmom. Točke za razmišljanje se sicer začnejo s tem, da je misel, da nas Bog preizkuša le toliko, kot ve da zmoremo, le stereotip, ki ne drži. Na primeru Mojzesa namreč vidimo, da ga Gospod stalno poriva čez tisti rob, kjer ima še dovolj moči, dovolj gotovosti, dovolj znanja, …. Je pa po drugi strani resnica v tem, da Bog v tem človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje dovolj moči, da zmore. Človek torej zmore marsikaj, toda ne iz svoje, ampak iz Božje moči. In kje so potem tu meje. Samo v Božji volji: dokler in do kjer On želi.