Bog

Izvir žive vode

/ Pr' Čik

Komiža, 11.07.2021

Sedim na plaži v Komiži v senci manjšega drevesa in razmišljam. Iz glave mi ne gre zapis, ki sem ga prebral ob cerkvici Marije Gusarice, ki stoji na sami plaži le nekaj deset metrov stran. V glavi poskušam doumeti, kaj vse se je na tem mestu dogajalo skozi čas.

Na začetku se je zgodil čudež. Le tega je sicer mogoče znanstveno razložiti. Trda in zbita kamnita podlaga preprečuje, da bi sladka voda s hriba prodrla globlje v zemljo in hkrati, da se ne meša s slano morsko vodo in zato le nekaj metrov stran od morja praktično na višini morskih valov izvira pitna voda. Čudež, če pomislim, kakšna je verjetnost, da se vsi ti geološki parametri srečajo na nekaj kvadratnih metrih.

Ljudem na otoku je ta voda pomenila preživetje, življenje samo. Pozneje so nad izvirom postavili oltar. Predvidevam da v zahvalo. Vodo so pokrili in jo speljali v vodnjak. Najbrž so jo najprej hoteli zavarovati, da se z njo ne bi odžejali tisti, ki je po njihovem mnenju niso bili vredni. Nad njo so postavili streho in nastala je cerkev, cerkev, kot so pač cerkve, nenazadnje tudi kot kraj razkazovanja znanja, kulture in bogastva okoliškega življa. V baroku so cerkvi dodali dve stranski ladji s še več umetniškega bogastva. Samo po sebi seveda nekaj dobrega in v Božjo čast in slavo, obenem pa tudi stvar prestiža in človeške nadutosti. Tako tenka je namreč meja med enim in drugim.

Težki časi srednjega veka so dodali še legendo o gusarjih, ki so ropali po teh krajih. Zgodba govori o Marijini podobi, ki je gusarji niso mogli odnesti. Dokler je niso vrnili nazaj, niso imeli moči, da bi lahko odveslali in zbežali. Po tem resničnem ali neresničnem dogodku je cerkev dobila novo ime, novo vsebino.

Ne vem sicer, do kdaj so se žene še zbirale ob vodnjaku na dvorišču cerkve in se veselile dobre vode in jo odnašale v svoja gospodinjstva. Nekega dne so ljudje iznašli javne vodovode. Vodnjak je začel samevati.

Danes se turistom prodaja zgodba o Mariji in gusarjih, je pač bolj spektakularna, turistom, seveda tistim, ki so pripravljeni slišati nekaj več. Večina pa pred cerkvijo le predaja svoja telesa sončnim žarkom, se občasno poskuša ohladiti v morju, predvsem pa si želi odmisliti probleme, ki jih tarejo doma. Kdo med njimi še išče kakšen smisel? Edina rešitev je čim bolj sklopiti možgane. Ko jih uspeš sklopiti, menda izginejo vsi problemi.

Sedim v senci in razmišljam. In zdi se mi, da je ta cerkev tu podoba vesoljne Cerkve. V sebi nosi zaklad Žive vode, vendar ga v kupu zidov in streh (s tem mislim vse okostenelo, zarjavelo, pozidano, …, ki je več ali manj dobronamerno nastalo skozi zgodovino) le redko kdo še opazi. Večina se zadovolji z zanimivimi zgodbami, ki se sicer lepo slišijo, v življenju pa si z njimi ne znajo nič pomagati.

In kdo bi se danes še odpravil k izviru pitne (Žive) vode, ko nam voda, dobra ali slaba, priteče iz vsake pipe, ko imamo pitno vodo zapisano celo kot ustavno pravico. Kdo bi še iskal kakšen višji smisel, ko so naša življenja zavarovana s celim sistemom pravic kot rezultatom človeškega napredka.

To, da je ta zapis nastal ravno na dan, ko poteka v Sloveniji referendum o zakonu o vodah, je resnično naključje. To pa pravim zato, ker mi tako in tako ne bo nihče verjel, če bom rekel, da sem ravno danes navdih za to pisanje dobil po nekem širšem načrtu Božje previdnosti. 

Moje počitniško branje

/ Pr' Čik

Komiža, 11.07.2021

Sedim v hladnem skupnem prostoru starega, a prijetnega hotela, v Komiži na Visu. Z ženo sva bila tu pred 32 leti in takrat je bil ta hotel prav takšen, vsaj v mojem spominu, kot je danes, razen tega, da je v tem skupnem prostoru omogočen WiFi. Seveda imajo danes vsi dobri hoteli to storitev že v posameznih sobah. Življenje je pač v tolikih letih šlo naprej. Tu pa se mi ni težko spominjati časov nekaj deset let nazaj.

Življenje gre naprej tudi v vseh drugih ozirih našega življenja, tudi cerkvenega, gre naprej s Cerkvijo in, kot kaže korona kriza, tudi brez Cerkve. Zato me zadnje čase zelo nagovarja knjiga Božja prenova duhovnika Jamesa Mellona. Imam jo s seboj tudi tu na dopustu. Vendar jo moram brati počasi, da se usede v moje srce in nekako tudi navzven konkretizira, potreben je pravi študijski pristop. Zato sem s seboj vzel še knjigo Žargon prizadetosti mlajšega nemškega avtorja Erika Flueggeja. Ukvarja se predvsem z vprašanji, kako nagovarjati ljudi današnjega časa, predvsem mlade, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa. Tudi meni se dogaja, da me ljudje ne razumejo, ko govorim o Bogu, o Jezusu Kristusu. Nenazadnje me je o tem spet prepričal dopoldanski pogovor na plaži z našo najstnico. Koncept njihovega razmišljanja je drugačen, njihova vrata niso za Kristusa nič bolj zaklenjena, le kljuka, ki jih odpira, je drugačna.

Ko to razmišljam, mi še vedno odmeva besede dr. Janeza Vodičarja iz uvoda v to knjigo: »Če se vprašamo, kako koga pripraviti, da se bo odločil za nebeško kraljestvo, za Kristusa, je premalo vprašanje, kako bi komu spremenili mišljenje, poglede na vero, Cerkev. Zavedati se moramo, da tega ne more storiti en sam človek, saj gre za odnose, zato je ta sprememba lahko le plod predrugačenja celotne mreže odnosov.«

In tu se seveda takoj spomnim mota društva Družina in Življenje: Gradimo odnose, ki jih je vredno živeti, in jih posredujemo naprej. Morda je bila ta misel na začetku res vezana na družinske in zakonske odnose, pa jo ta trenutek gledam v zelo širokem kontekstu. Hvala Vilmi in Daniju, vsem njunim sodelavcem, da so nekoč posejali v slovenski prostor to misel. Če gledam ta moto v razumevanju Mellonovega sporočila, bi ga lahko poimenovali kar sinonim za veliko bolj razširjen, in tudi že zlorabljen, izraz nova evangelizacija.

In moja vloga? Najraje bi se skril za kako tako organizacijo in jim prepustil tudi odreševanje mojih mladostnikov. Vsi razumski dokazi Božjega obstaja, ki so se od Avguština in Tomaža Akvinskega zbrali v Cerkveni teologiji, ne delujejo več. Pripeljejo lahko le do spoznanja, da je nad nami nekaj. To lahko poimenujemo kozmične sile, univerzalna energija, … In kdo je potem Bog? Na svetovnem trgu je Cerkev le ena izmed ponudnikov počlovečene upodobitve boga oz. Boga. In zaradi vseh grehov iz preteklosti je kot ponudnik še na zelo slabem glasu.

Ostane mi le pričevanje, da sva se z Bogom srečala na neki točki mojega življenja, da sem ga srečal, kot sem nekega dne srečal svojo bodočo ženo. In da od takrat še vedno hodiva skupaj skozi dni mojega življenja, enako, kot hodiva skupaj midva z ženo. Skratka, da sva z Bogom v odnosu, da sva si z Bogom na ti. Moje pričevanje se začne in konča na začetku Svetega pisma, v prvih poglavjih 1. Mojzesove knjige: Bog je ustvaril človeka, ker si je zaželel imeti ob sebi bitje, ki ga bo ljubil in bil z njim v odnosu. Tak je moj Bog in za takega Boga pričujem.