Odlomek 2 Mojz 30,22-33

Pri krstu sem tudi sam bil maziljen in odbran za trojno službo duhovnika, preroka in kralja v Gospodovem kraljestvu. Kakšen privilegij!

Današnji odlomek Božje besede govori tudi o obrednem umivanju, ki naj ga duhovniki opravijo preden pristopijo k svetim obredom. Kako jaz doživljam umivanje? Prav gotovo je dolgo toplo tuširanje ali pa celo ležanje v topli kadi polni milnih mehurčkov način, da se malo pocrkljam. Morda tudi, da najdem malo sprostitve in tolažbe pred ali po težkem dnevu, ki ne bo ali ni bil prav nič prijazen do mene. In zato je tu naša askeza mrzlega tuša, da me spomni, da ne potrebujem zunanje tolažbe, ker mi jo Gospod že daje. Res je lep občutek, ko se, ko stopim izpod tuša, telo samo po sebi začne ogrevati iz notranjosti navzven. Rabim samo kratek mrzel tuš, da očisti mojo (samo)podobo, da se bom zavedel svoje Bogu podobnosti in lažje stopal pred Njega.

Odlomek 2 Mojz 30,11-21

Čeprav nas »uradno« navodilo za razmišljanje danes usmerja k tehtanju, kako doživljamo svojo pripadnost Božjemu ljudstvu, me je bolj pritegnila 15. vrstica v odlomku Božje besede: »Ko dajete Gospodu dar kot odkupnino za svoje življenje, naj bogatin ne daje več in ubožec ne manj kakor pol šekla.« Bogati in revni, vsi enako? Ali ni to malce skregano z našim sodobnim socialno usmerjenim pogledom, da naj se daje po procentih, ker je to bolj pošteno? Vidim, da je tu govor o odkupnini za svoje življenje in prav vsa življenja so pred Bogom vredna enako. Tudi največji revež ima pred Bogom isto vrednost in prav je, da se je zave in pokaže tudi z enakim darom. Koliko gre tu za vidik lastne samopodobe, naj presodijo psihologi. Mene nagovarja to v misel, da se pri mojih prispevkih in dejanjih za rast Božjega kraljestva ne smem primerjati s tistimi, ki so (morda) prejeli več talentov. Enostavno moram dati vse od sebe.

Odlomek 2 Mojz 30,1-10

Danes je govora o kadilu, o tem, kako se naše molitve kot kadilo dvigujejo k Božjemu obličju. In kako se združujejo z molitvami tistih, ki so to počeli pred nami in sedaj to počnejo v Večnosti in tistimi, ki bodo prišli na zemljo za nami in takrat počeli ta ista sveta opravila. Pri Bogu res ni časa.

O tem doživljam potrditev odločitve, ki sem jo sprejel že na začetku posta. Ugotovil sem namreč, da sem med vožnjo bolj zbran in urejen v molitvi rožnega venca, če molim skupaj z podkastom, ki se mi na telefon dnevno nalaga z radijske postaje. Ne, ne molim z neumno mašino in nisem sam, svojo molitev pridružujem tistim, ki so zjutraj molili ob radijskih mikrofonih in vsem drugim, ki so to počeli v zavetju svojih domov, ali pa celo na bolniških posteljah. Pri Bogu ni časa in prostora in mi vsi skupaj smo ena daritev Gospodu.

Odlomek 2 Mojz 29,38-46

Gospod, danes bolj molim za svoje brate v Exodus90, kot pa razmišljam o odlomku. Vsekakor je beseda “nenehno”, ki v tem današnjem odlomku Tvoje besede tako izstopa, lahko počasi, sedaj ko smo že krepko v zadnji tretjini Eksodusa90, izziv za slehernega med njimi (sam že vem kako in kaj po Veliki noči), kaj bo storil po zadnjem dnevu: ali bo z veseljem in olajšanjem zaključil proces ali pa bo pot svojega prečiščevanja še nadaljeval skupaj z brati. Gospod, ti si položil vanje klic, da so se podali na pot Exodus90 in ti jim tudi pomagaj, da se bodo prav odločili, kako in kaj s tem darom tudi po koncu. Vsekakor te prosim, da daš slovenskemu narodu trdnih in pokončnih mož. Ker čutim, da je ena izmed poti do tega, tudi ta proces, te resnično prosim, da bi se vsi, ki jih kličeš, znali prav odločiti. Amen.

Odlomek 2 Mojz 29,1-9

Danes je govor o prostaciji. To je trenutek, ko kandidat za duhovnika leži na tleh pred škofom in se preko njega popolnoma predaja Gospodu. V podobnem položaju smo bili poročeni, ko smo se ob poroki predajali sozakoncu in preko njega Gospodu. Gre za poseben vidik odbranosti, o kateri smo razmišljali včeraj: to je moj odgovor na Božji klic. Je ta klic v meni še živ, še vedno živim svoj odgovor nanj?

Odlomek 2 Mojz 28:1-4,16-18

Današnje razmišljanje pravi, da se pravzaprav nismo sami odločili za to pot, ampak nas je v resnici poklical in odbral Gospod. Smo odbrani in zato drugačni od drugih v množici. Tudi navzven se to mora videti in čutiti. Ampak v Gospodovem vinogradu je to najprej dolžnost in v nobenem človeškem pogledu ni to privilegij. Privilegij je le notranji občutek: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,12)

Odlomek 2 Mojz 27,9-10,17-21

Kar mučno je prebirati ta priročnik, ki ga Bog posreduje preko Mojzesa svojemu ljudstvu. Težko je videti in razumeti vse podrobnosti, ko si še predstavljati ne znaš čisto dobro. Mnogi moji sobratje so na resni preizkušnji vztrajanja z Božjo besedo. Moram priznati, da meni precej pomaga razlaga, ki v vsaki podrobnosti najde nek simbolni pomen za mojo današnjo resničnost.

Danes nas, na primer, razlaga opozori na naš odnos do liturgije. Opozarja nas na potrebno skrb pri opravljanju in udeležbi pri svetih opravilih. Zavedajoč se, da dokaj resno pristopam pred oltar, ko pomagam župniku ali samostojno vodim besedno bogoslužje, si pa vendar postavljam vprašanje: ko pokleknem pred tabernakelj, koliko to naredim zares iz globokega spoštovanja do Najsvetejšega in koliko »za umetniško oceno« bogoslužja.

Odlomek 2 Mojz 27,1-8

Danes nas razmišljanje vabi k iskreni oceni, čemu počnemo vaje askeze. Morda, da bi se pohvalili pred drugimi. Ne, tega pa ne … Vendar ima ta »pohvaliti se« veliko različnih pojavnih oblik. Ali pišem ta blog, ker upam, da bo Bog po mojih zapisih še koga pritegnil v ta proces? Ali pa ga pišem, ker sem ponosen, da to zmorem? Ali ga pišem, ker sem Bogu hvaležen za vse milosti, ki mi jih po tem programu daje? Ali pa zgolj beležim za arhiv svoje dosežke. Mirko, bodi v dno duše iskren s samim seboj!

Odlomek 2 Mojz 26,31-47

Današnji svetopisemski odlomek ponuja Božja navodila, kakšno naj bo pregrinjalo, ki bo v shodnem šotoru, oziroma pozneje v templju, ločevalo najsvetejši del od bolj posvetnega. Ko sem kot otrok poslušal pri pasijonu stavek, da se je ob Jezusovi smrti zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal, in to ob silnem potresu, sem si to pregrinjalo predstavljal kot neko »železno zaveso« (to smo takrat na Primorskem ob meji »vzhodne« Jugoslavije z »zahodno« Italijo zelo dobro razumeli). Nekaj tako močnega in silnega. Imam izkustvo, kako je sodobna politična železna zavesa nekega dne padla in meje z Italijo praktično ni več. Tako kot se je pretrgalo pregrinjalo v templju. Spet imamo svobodno pot do Najsvetejšega. Sprašujem pa se, kaj to za me(nas) dejansko pomeni oziroma kako to svobodo dejansko živim(o): ali hodim naproti Bogu in sam postajam bolj svet ali pa Najsvetejše vlečem v svoj svet in Ga želim narediti bolj ali manj posvetnega (eno izmed bolj ali manj uporabnih stvari).