Odlomek 2 Mojz 23,10-19

V tem odlomku Božje besede mi je padel v oči na videz manj pomemben stavek v kontekstu celotnega besedila, ko Bog naroča, da naj imen tujih bogov Izraelci sploh ne omenjajo. To razumem v luči izkušenj, ki jih imam z opravljanjem askez v času tega programa. Najlažje se je premagovati v tistih stvareh, ki jih čez dan sploh ne omenjaš, ti sploh ni treba razmišljati o njih. Težje pa je, ko se moraš premagovati v stvareh, ki jih sicer uporabljaš tudi za nujne potrebe in službo, recimo telefon, računalnik, … Tu je pa težje najti pravo mero in vzdržati pritisk. Veliko, veliko lažje je nič kot zmerno. Pa še to: ta stavek je izrečen v luči navodil za praznovanje. Ja, ko se človek sprosti in se manj kontrolira, takrat mu misli hitro pobegnejo drugam, tudi v napačno smer. Bodite čuječi, nam naroča Jezus, vedno čuječi (prim. Mt 25,13).

Odlomek 2 Mojz 22,7-23,9

Današnja Božja beseda nam predstavlja en kup pravil iz sodniške prakse. Če kdo naredi to in to, je kazen taka in taka. Zdi se mi, da se tak pristop odraža tudi pri spovedi. Za ta greh so 3 zdravemarije, za oni pa dve več. Res kako so vsa pravila zgolj nek poskus ureditve odnosov in so povsem nepotrebna, če med ljudmi vlada ljubezen. Edino smiselno pravilo je torej Jezusova nova zapoved.

Odlomek 2 Mojz 21,33-22,6

Včasih tudi v Exodus90 pride kakšen dan, ko je težko razmišljati, ali Gospodu res zaupam in verjamem ali ne. Enostavno tak dan od tebe zahteva, da zaupaš in verjameš. Iskreno povedano, takšen težek je bil moj današnji dan.

Odlomek 2 Mojz 21,12-32

Današnje premišljevanje me poskuša pripraviti do iskrene analize o tem, kako presojam druge in kako presojam druge. Res je, tudi jaz sem tak: druge sodim in obsojam z pravičniško držo, hkrati pa pričakujem, da bodo drugi mene obravnavali s prizanesljivostjo. Ja, sedaj se spomnim: s kakršno mero merite, se bo odmerilo tudi vam (primerjaj Mt 7,2).

Odlomek 2 Mojz 21,1-11

V današnjem odlomku imamo najstarejši zapis deklaracije o človekovih pravicah. Osnovna človekova pravica je pravica do življenja. Vidim, kako se tekom let, stoletji in celo tisočletji veliko spremeni in prepričani smo, da na bolje. Pa morda le ni čisto tako. Pravice se le prilagajajo obstoječemu stanju kulture v civilizaciji. Danes, ko živimo »kulturo odmetavanja«, se odrekajo pravice do življenja nerojenim otrokom (splav) in bolnih ter onemoglih (evtanazija).

Odlomek 2 Mojz 20,18-25

Na prvi pogled se mi je ta zahteva okrog oltarja in žrtev na njem zdela malo čudna. Zakaj bi moral oltar biti narejen iz prsti zemlje in neklesanih kamnov, brez zlatih in srebrnih okrasov, brez stopnic, ki bi mu dale pokončno razsežnost? Vendar je za Gospoda pomembna daritev, žrtev in ne oltar. Oltar lahko, namesto da bi bil del češčenja Boga, postane sredstvo češčenja človeškega napuha. Mi pa imamo lepši oltar od vašega, lepšo cerkev od vaše, mi smo pa postavili ne vem koliko kapelic, našo cerkev je pa opremil ta in ta znameniti izdelovalec mozaikov… In ali nismo pred nekaj dnevi, to je na pepelnično sredo, brali nekaj podobnega: ko pa ti daješ …, ko pa ti moliš …, ko pa se ti postiš … (Mt 6). Gospod želi daritev, žrtev in ne Njemu posvečen oltar.

Odlomek 2 Mojz 20,1-17

Tole, kar bom sedaj zapisal, sem resnično doživel, verjetno imam zapisano nekje globoko v podzavesti, spominjam se pa ne. Pišem po pripovedovanju moje mame.

Živeli smo v stari graščini. Naše »stanovanje« sta bili dve manjši grajski dvorani. Na štedilniku je mama kuhala perilo in ga spirala pod mrzlo pipo, še večkrat pa ga je šla sprat na izvir za graščino. Tudi obesit ga morala na grajskem dvorišču. Za vsako tako dejanje je morala odnesti s seboj velik poln škaf cunj, pa še ploh, na katerem je cunje ožemala. Razumljivo, da še mene, ki tedaj še nisem znal hoditi, ni mogla vzeti s seboj. Zato me je postavila v stajico in mi dala poleg nekaj preprostih igrač, da se bom malce zamotil, pa morda pridobil spontano še kako življenjsko izkušnjo. Pa se je zgodilo, da še niti ni prišla na dvorišče, že je zaslišala moj jok. Odhitela je nazaj in me našla zunaj stajice. Nič ji ni bilo jasno. Nežno me je potolažila in položila nazaj v varovano območje.

Odhitela je spet na dvorišče in zgodba se je seveda ponovila. Spet sem z jokom pokazal, da mi je uspelo priti iz stajice in da to ni bil najbolj uspešen poizkus. Sedaj je mama v skrbi zame ravnala nekoliko drugače. Naredila je vse tako kot prej, vendar je skozi priprta vrata kukala, da bi videla kaj se bo zgodilo. In za enoletnega otroka je bilo kaj videti: v otroški vrček sem postavil žogo, se ob ograjici dvignil pokonci, se nekako zvalil na žogo in se še enkrat uspel dvigniti in se prevesil čez ograjo. Seveda me moja ljubeča mama nikoli več ni pustila samega v stajici skupaj z vrčem in žogo.

Zakaj to pripovedujem? Ker me Gospod vzgaja na popolnoma enak način. Dal mi je zapovedi, to je stajico, ki naj bi me varovala pred zunanjo nevarnostjo. Toda tudi znotraj stajice je še cel kup predmetov, ki mi jih Gospod daje, da bi bil vesel, zadovoljen, … Lahko kombiniram in sestavljam in zgodi se, da se enostavno uspem prekobaliti čez ograjo. Seveda je to greh in Gospod zasliši jok mojega srca. Pri spovedi me znova potolaži in položi v varno zavetje. Če napako ponavljam, me poskuša zavarovati tudi tako, da mi kako stvar vzame. Vse pa počne z ljubeznijo.

Odlomek 2 Mojz 19,16-25

Današnje premišljevanje govori o strahospoštovanju. Danes to besedo redko kdaj slišim, ko sem bil še majhen, sem jo večkrat. Takrat je to, da so nekoga imeli za avtoriteto, še nekaj pomenilo. Danes avtoritet praktično ni več, zato tudi ni strahu, še manj pa spoštovanja. Ja čutiti, da si ljubljen od nekoga in mu to ljubezen vračaš, hkrati pa se bojiš, da bi to ljubezen užalil, prizadel. Tak bi moral biti moj odnos do Gospoda, moje strahospoštovanje.

Tole razmišljanje o kvasu mi še kar ne da miru. Navzven je povsem nekaj neživega, potem pa se naenkrat prebudi, naraste, spremeni vse okrog sebe. Kot bi neka mistična sila delovala v njem. In jezus primerja Nebeško kraljestvo takemu kvasu (Mt 13,33). Ker Gospod deluje v njem, se lahko iz nečesa mrtvega spremeni v čudovito rast in vse prekvasi. Ima to moč, ker je Božje. Zanimivo, kristjane pa Jezus imenuje sol in ne kvas Sol je drugačna od kvasa. Lastnost, ki jo sol ima, ji je bila podarjena in njena naloga je, da daje okus. Če pa se spridi, to lastnost izgubi, se jo stran vrže (Mt 5,13).

Odlomek 2 Mojz 19,1-15

Izraelci se skrbno pripravljajo na srečanje z Gospodom. Zvečer bom tudi jaz šel na slavljenje in češčenje Najsvetejšega v cerkev. Kako pripravljen?