Odlomek 2 Mojz 38,21-26

Čeprav je Bog vladar celotnega ljudstva si venomer izbira manjši krog ljudi, preko katerih nagovarja ostale. Čutim, da sem tudi sam med njimi, čutim ta privilegij. Ne daj Gospod, da bom ravnal neodgovorno.

Odlomek 2 Mojz 35:1–12, 37:1–2, 10, 17, 25, 29, 38:1–2

V navodilih za današnje premišljevanje piše, naj razmislimo, kako na nas vplivajo sakralni objekti, ki jih srečujemo v naši okolici, na potovanjih, na dopustu, … Smiselno je, da bi nas spominjali na Gospoda in nas vabili k Njegovemu češčenju. Saj me, vendar imam s tem kar probleme. Nekaj je res kultura, zgodovina, religiozna dediščina, vendar ali je to stvar, s katero bi se morali ukvarjati kristjani. Ukvarjamo se z zidovi, namesto z Življenjem.

Odlomek 2 Mojz 34:29-35

Današnji odlomek postavlja predme zelo težko vprašanje: ali iz mojega obličja ljudje lahko prepoznajo, da sem srečal Gospoda?

Odlomek 2 Mojz 34:10–21, 27–28

V današnjem odlomku Bog spet sklepa zavezo in prav milo prosi, da bi mu bili zvesti. In tudi pove, kaj je potrebno storiti, da bi se obvarovali pred skušnjavami. Nekaj zapovedi je navedenih, mene pa je najbolj zadela tista: »In ne prikažite se pred menoj praznih rok!«. Zdi se mi, da sem končno doumel, da ta zapoved ne pomeni, da moram jaz storiti nekaj za Gospoda. Imam že polne roke Njegovih darov in darujem lahko le hvaležnost. Če pa stopim pred Njega praznih rok, brez hvaležnosti, pomeni, da sem vse te darove zavrgel, vrgel stran. In ko godrnjam in se pritožujem čez Gospoda, češ tega pa tega pa ni, stopam pred Njega prav tak: praznih rok.

Odlomek 2 Mojz 34,1-9

Današnje razmišljanje me sprašuje, kako jaz naslavljam Boga, ko molim. To naj bi bilo ime, ki odraža čudovite stvari, ki jih je Gospod storil zame.

Jaz najraje izgovarjam psalmistove besede »Gospod je moj pastir.« (Ps 23) Nekoč sem bil v hudi življenjski stiski in Jezusove besede iz evangelija (Jn 10,14-15) so mi dobesedno rešile življenje: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.« Nisem le ena uboga anonimna žival v neki čredi. V Gospodovi čredi imam tudi jaz prav posebno mesto in On bo prav vse storil, da me reši. Tako kot tudi za vse ostale Njegove ovce (tudi ali pa še bolj za izgubljene).

Odlomek 2 Mojz 33:1-3, 12-23

Večkrat sem si v življenju že zaželel videti Božje obličje. Ta želja se mi vedno porodi kot slutnja, da bodo potem vsi moji problemi negotovosti, šibkosti, neodločnosti, … rešeni. Da bom nekako v stanju nebes. Vse lepo in prav, vendar moram najprej do konca odigrati svojo vlogo na tem svetu Tu pa so moje moči in sposobnosti omejene tudi zato, da lahko gradim iz sebe in lastnih moči svoj odnos z Gospodom, da On lahko prepozna mojo željo in hrepenenje po Njem, da mi da možnost, da se sam odločim za Njega. Saj mi potem tudi pomaga, le mojo željo mora zaslutiti. V nebesih bom nekako prisiljen biti v stalnem odnosu z Njim in kaj če si tega sploh ne želim, ne čutim potrebe … Gospod me noče v nič siliti, svobodna volja je največji dar, ki mi ga daje.

Videti Božje obličje znotraj tega materialnega sveta, te človeške populacije, vseh teh kulturnih identitet, bi po moje pomenilo, če se izrazim malce bolj računalniško, prepoznavanje Njegovega dela, Njegove silne energije, s katero ohranja in vodi to stvarstvo in slehernega človeka posebej, v »realnem času« oz. »online«. Pa ne gre. Računalniške kapacitete mojega razuma so enostavno premajhne. Lahko pa z poznejšo refleksijo (počasnejše analitično procesiranje pa moj razum zmore) lahko prepoznavam čudovita Božja dela, ki ji je Bog storil v mojem življenju, torej za nazaj, kot bi gledal Boga, ki je šel mimo, v hrbet. In lahko dopustim, da mi moj razum vžge še večje hrepenenje po Njem.

Zanimivo pa se mi zdi, da tudi hudobni duh poskuša posnemati delovanje Boga. On ni vsemogočen in moj razum bi lahko takoj prepoznal njegovo delovanje. Zato poskuša skriti svoje obličje preko maskiranja s samimi dobrimi stvarmi in nameni. In velikokrat mu uspe, da niti ne zaslutim, kako blizu mi je že. Toda ko gre mimo, se ne more več pretvarjati. Tedaj ga moj razum takoj prepozna. Toda namesto njegovega še vedno veličastnega hrbta, vidim le njegov rep in čutim njegov smrad, kot pravi sv. Ignacij v svojem poučevanju razlikovanja duhov v svoji knjižici duhovnih vaj.

In tako moje življenje ves čas teče v prepoznavanju Enega in drugega. In vedno znova se lahko odločam za Njega. In vsakič, ko mu uspem reči, da ga imam rad, sva bolj vesela oba, jaz in On.

Odlomek 2 Mojz 32,25-24

Dotaknile so se me Mojzesove besede v 32. vrstici: »Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« Čutim Mojzesovo veliko žalost in razočaranje. Dejansko se mu je z dejanjem, ki so ga zakrivili Izraelci, podrl njegov življenjski projekt. Lahko razpravljamo o tem, ali je bil to njegov ali Božji projekt. Bil je Božji, o tem ni dvoma. Toda Mojzes je od srečanja pri gorečem grmu zanj zastavil vse svoje življenje in s tem lahkomiselnim dejanjem njegovega brata, se je vse podrlo. Res čutim Mojzesovo žalost in razočaranje. Ne bom trdil, da se je to meni kdaj že zgodilo. Morda se je, vendar v bistveno manj pomembnih in manjših zadevah. Me je pa vedno strah, da se bo. Morda vendarle zaradi kake podzavestne boleče izkušnje ali pa zgolj zaradi prišepetavanja hudobnega duha. Strah me je, da se bo projekt, v katerega čutim, da me kliče Gospod, nekega dne sesul. Strah me je in zato se tako težko odločim in zastavim svoje življenje. Gospod, za zaupanje in pogum te prosim.

Odlomek 2 Mojz 32,21-24

Današnje premišljevanje pravi, »da častimo idole ne zaradi tega, kar nam dajo, ampak zaradi načina življenja, ki nam ga dovolijo živeti. Sledenje Bogu pa vodi k svobodi. Sledenje čemur koli drugemu vodi v suženjstvo.« Gotovo je tu mišljenj tudi visok življenjski standard, kar samo po sebi ni slabo. Vprašanje, ki se mi poraja je: ali te stvari služijo, da lahko naredim nekaj za druge (najprej svoje bližnje!) ali pa mi le omogočajo, da sem zadovoljen in navidezno srečen. O Bog, kako prefinjenega razlikovanja vzgibov se še moram naučiti!

Odlomek 2 Mojz 32,7-20

V tem odlomku Božje besede, me preseneča stavek, ki ga Mojzes izreče Bogu in očitno tudi deluje. Ja kaj pa bodo Egipčani govorili? Težko verjamem, da bi Bog bil (tako kot mi) odvisen od javnega mnenja. Kaj torej? Mislim, da Bog ne bi bil Bog, če ne bi imel za človeka vedno pripravljene rešitve. Ljudje smo tisti, ki računamo, da bomo rešili svoje probleme, če bomo stopili iz odnosa, se ločili od nekoga … Bog tega ne more. Bog vztraja v odnosu, čeprav trpi. Tega pa Egipčani res ne bodo nikoli mogli reči, da je Gospod zavrgel svoje ljudstvo.

Odlomek 2 Mojz 32,1-6

Današnje razmišljanje pred nas postavlja vprašanja: »Ali boste svojim bratom iz bratstva pomagali, da se ne bodo vrnili k lažnim idolom v dobro Cerkve in njihovih družin? Koliko so vam bratje pomembni? Koliko vam pomeni svoboda?« To so vprašanja, s katerimi se oziramo na čas po Veliki noči. Gospod pomagaj mojim bratom, da bodo lahko vztrajali, da bodo lahko na tak ali drugačen način ostali skupaj, da bodo v lastni svobodi pričevali o Božjem kraljestvu in to svobodo prinašali tudi drugim. Gospod, blagoslovi vse moje brate.