7.3.2021 Triinšestdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 26,31-47

Današnji svetopisemski odlomek ponuja Božja navodila, kakšno naj bo pregrinjalo, ki bo v shodnem šotoru, oziroma pozneje v templju, ločevalo najsvetejši del od bolj posvetnega. Ko sem kot otrok poslušal pri pasijonu stavek, da se je ob Jezusovi smrti zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal, in to ob silnem potresu, sem si to pregrinjalo predstavljal kot neko »železno zaveso« (to smo takrat na Primorskem ob meji »vzhodne« Jugoslavije z »zahodno« Italijo zelo dobro razumeli). Nekaj tako močnega in silnega. Imam izkustvo, kako je sodobna politična železna zavesa nekega dne padla in meje z Italijo praktično ni več. Tako kot se je pretrgalo pregrinjalo v templju. Spet imamo svobodno pot do Najsvetejšega. Sprašujem pa se, kaj to za me(nas) dejansko pomeni oziroma kako to svobodo dejansko živim(o): ali hodim naproti Bogu in sam postajam bolj svet ali pa Najsvetejše vlečem v svoj svet in Ga želim narediti bolj ali manj posvetnega (eno izmed bolj ali manj uporabnih stvari).

6.3.2021 Dvainšestdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 25,15-30

Bog usmerja vse podrobnosti pri gradnji svetišča, kjer namerava prebivati. Navede vse potrebne podrobnosti, da bi zagotovil, da bo šotor ostal trden, stabilen in trajen. Vem, da sem tempelj Svetega Duha. Torej bi moral Gospodu prepustiti, da zida »mojo hišo«, sicer se bom zaman trudil (prim Ps 127,1). Kako to v praksi izgleda pri meni? Nekako takole:

Ko začnem ugotavljati, da se stvari ne odvijajo, kot bi se morale oziroma, da se v življenju celo hudo zafrknil, se začnem obračati na Gospoda in klicati na pomoč. Takrat sem voljan gledati, kako on popravlja moje napake in sem mu zelo hvaležen za to. Potem pa nekega dne stvari spet stečejo. Iz izkušnje vidim, da sem se spet nekaj novega naučil in rečem Gospodu: »Sedaj razumem!«. Iz Njegove roke iztrgam lopato, kramp, kladivo, žago, … in spet začnem … dokler …  

5.3.2021 Enainšestdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 26,1-14

V današnjem navodilu me je tudi na povsem razumski ravni močno zadel stavek »There is no such thing as Christian individualism« oziroma jasna trditev, da krščanski individualizem ne obstaja. Kristjan sem le, če sem vključen v Kristusovo telo (Cerkev). Članstvo v neki skupini, skupnosti, ekipi, organizaciji, moštvu, klapi, bratovščini, bandi, ansamblu, moštvu, združenju, …, pa predpostavlja druge, ki podpirajo mene in sem tudi jaz zanje odgovoren.

4.3.2021 Šestdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 25,31-40

Današnja navodila nas vodijo k premisleku, kakšno bivališče si je zamislil Bog, da bi lahko bil med ljudmi. Kot prvo tako svoje bivališče je ustvaril naravo, ki v polnosti pričuje o Njegovi veličini. Priznam, v naravi sem se vedno dobro počutil. Predvsem me navdihuje, kako Bog vedno znova in znova prebuja življenje. Tudi ko nekaj umre, se porodi novo življenje. Te dni nam pomlad zunaj razodeva to na širokem platnu. In to jutro je tudi zame nova priložnost. Četudi včeraj ni bilo vse tako, kot bi bilo treba, danes lahko znova začnem.

3.3.2021 Devetinpetdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 25,23-29

Zvečer sem bil v cerkvi pri slavljenju pred Najsvetejšim. Posebna askeza je s še nekaj prijatelji prepevati v mrzli cerkvi z maskami na obrazu. In na koncu še obhajilo. Hvala Gospod, da sem lahko spet bil pred Teboj. Morda bi si sam želel biti bolj razpoložen, bolj poln energije. Toda, Gospod ti veš, da sem v dnu srca bil zelo, zelo vesel srečanja s Teboj.

2.3.2021 Oseminpetdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 25,10-22

Kdo je naša Skrinja zaveze? Vsakič, ko sem v Exodus90 doslej prišel do današnjega dne, mi je srce še posebej zaigralo, saj dobi v naših razmišljanjih svoje mesto tudi Marija. Meni osebno odnos do nebeške Matere veliko pomeni.

Sem pa danes bil v Mariboru in izkoristil priložnost ter spotoma poromal na grob Božje služabnice Cvetane Priol. Odkar sem prebral knjigo o njej, mi je zelo blizu in se ji rad priporočam. Večino svojega trpljenja zaradi bolezni je darovala za svetost duhovnikov. Pa sem ji danes poleg svojih osebnih potreb priporočil še vse nas može v Exodus90. Velika večina nas ni duhovnikov, se pa trudimo biti možje s poslanstvom. In ne nazadnje po zakramentu krsta tudi vršimo splošno duhovniško službo, če ne drugje pa v svojih družinah.

28.2.2021 Šestinpetdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 24,12-18

Skoraj dva meseca smo že na poti in moja motivacija dejansko pada. Malce sem se vsega skupaj že naveličal. Ne, potrebno je iti naprej. Na tekmah niso zmagovalci tisti, ki imajo dobre vmesne rezultate, zmagovalci so tisti, ki so najboljši na koncu. Ne smem se zadovoljiti z nekaterimi delnimi rezultati ali manjšimi uspehi. Grem do konca. Zakaj bi se sedaj zadovoljil z nekaj drobiža, če mi Gospod na koncu pripravlja večjo nagrado?

27.2.2021 Petinpetdeseti dan

Odlomek 2 Mojz 24,1-10

Današnji odlomek predstavlja 4. izmed petih zavez, ki jih je Bog v okviru Stare zaveze sklenil s predstavniki človeštva:

  1. Zaveza Boga s prvima človekoma, kjer sicer beseda zaveza ni izrecno omenjena (1 Mojz 1. – 3. poglavje)
  2. Zaveza z Noetom po vesoljnem potopu (1 Mojz 9,11)
  3. Zaveza z Abrahamom (1 Mojz 12,1-3)
  4. Zaveza z Mojzesom in celotnim Izraelom (v današnjem odlomku)
  5. Zaveza z Davidom (2 Samuel 7).

Vse zaveze so zapečatene s krvjo, kar predstavlja njihovo neprelomljivost. To pomeni: če bi katera koli pogodbenica kršila pogoje zaveze, bi druga stranka trpela enako usodo kot žrtev, ki je bila darovana pri sklenitvi zaveze. Gospod se s tem res ne zafrkava in dejansko lahko vidimo, kako skozi Staro zavezo Bog trpi, ko so Izraelci vedno znova nezvesti. Njegova zavezanost Izraelu je resnična in trajna. Zahteva, da je Izraelova zavezanost njemu enaka.

Koliko bolj to velja za Novo zavezo, kjer je Bog hkrati pogodbena stranka in hkrati daje po Sinu svojo kri, s katero se ta zaveza sklepa. Osebno se mi zdi, da sem, ko gledam Jezusovo daritev na Kalvariji, preveč osredotočen samo nase in na to, da to dejanje izbrisuje moje grehe in se ob tem počutim spet čistega pred Njim. To dejanje tudi potrjuje mojo odgovornost: jaz sem druga pogodbena stranka. Ja, s pristopom k svetemu obhajilu, v trenutku ko odprem svoja usta in sprejmem hostijo, podpisujem to pogodbo. Največkrat s premalo občutka odgovornosti in ko pridem iz cerkve spet živim, kot da se ni nič zgodilo. On pa me gleda sočutno in trpi.