Tole je še moj zadnji zapis na temo letošnjega Exodus90. Odgovoriti moram še na vprašanje ali mi je Bog poslal odgovor na moj zakaj, tisto temeljno vprašanje, temeljno iskanje oziroma prizadevanje, ki si ga vsak postavi, ko vstopi v program.

Sedaj, ko je minilo že kar nekaj časa od Velike noči, lahko to potrdim. Odgovor ni bil nekaj enodnevnega, legel je v moje srce in me ne zapusti več.

Bilo pa je takole. Prijateljica je malo pred Veliko nočjo objavila na svojem Facebook profilu zapis o tem, kako je njena družina s TV ekipo snemala prispevek za velikonočno oddajo Obzorja duha. Do solz sem se nasmejal njenemu zapisu in sklenil, da si oddajo tudi ogledam. Omenjene oddaje ne gledam prav pogosto, še največkrat si jo zavrtim kdaj pozneje, kar mi moja internetna naročnina omogoča. Na samo Veliko noč pa se mi je ponudila možnost, da si jo pogledam »v živo«. Prej omenjenega prispevka nisem videl, mi je pa nek drug segel v notranjost in se tam zataknil. Nikakor me ni več zapustil. Čez dva, tri dni sem prvič pomislil, da bi to lahko bil Božji odgovor na moje vprašanje in začel o njem intenzivneje razmišljati.

Je pa iskanje odgovorov pri Gospodu nekako tako kot otroška igra iskanja zaklada. Ko prideš na neko točko dobiš zgolj namig kako naprej do naslednje točke, pri čemer moraš opraviti še kako nalogo. Tako nekako mi je Gospod tudi sedaj pokazal smer in nekaj naslednjih korakov. Do zaklada pa bom tako ali drugače prišel šele na smrtni postelji.

Moje notranje razpoloženje po zaključku letošnjega Exodus90 se zelo zrcali v dveh vrsticah iz psalma 16, ki se je bral na velikonočni ponedeljek:

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo«.
Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici.

Resnično čutim, da se lahko veliko svobodneje predam v Gospodove roke, da mu lahko lažje zaupam. Iz tega pa se poraja hrepenenje po še večji zvestobi do Njega.

Zelo bogata izkušnja v tej smeri je bil 87. dan, ko se je vse moje turobno razpoloženje spremenilo v čisto radost takoj, ko sem izpovedal svojo vero v Gospoda. Izpoved vere je hkrati razkrila hudobnega duha, ki me je moril, in dobesedno je zbežal.

Vesel sem, da sem uspel pokore, ki sem si jih še dodatno naložil, speljati do konca. Vsi dnevi tega procesa so z vsaj kratko mislijo zabeleženi na blogu, nekaj je celo dodatnih zabeležk. Bogu hvala, da je nekaj možakarjev to očitno nagovarjalo in spletišče praktično noben dan ni samevalo brez obiskovalcev. Tudi brošura pričevanj, za katero so me prosili nekateri letos novi udeleženci programa, je na Veliko noč zagledala luč sveta. Preko tega je Gospod odgovarjal na moj »zakaj«, ki je bil zelo v smeri prepoznavanja mojega poslanstva.

In tu se najdem v bolečini zaradi tistih bratov, ki so zgolj uspeli prignati stvar do konca in ne želijo več nadaljevati v tej smeri. Morda pa se rodi iz nastalega prijateljstva neka nova moška skupina.

Gospod, hvala ti za ta proces, hvala za vse, kar si mi povedal preko molitve, hvala, ker si preko askez utrjeval in izboljševal mojo samopodobo, hvala za vse odnose, ki so se izoblikovali znotraj bratovščine. Hvala za vse bogastvo, ki ga program Exodus90 prinaša v slovenski prostor.

Odlomek 5 Mojzes 6:4–9,30:11–20

»Poslušaj, Izrael« oz »Shema« po judovsko, tako se začne današnji odlomek. Pa ni dovolj, da to enkrat slišim. »Besede … naj bodo v tvojem srcu.« Ni dovolj, da so enkrat položene v moje srce. »Ponavljaj jih … in govôri o njih … priveži si jih za znamenje … naj ti bodo za nakit … napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!« Vedno znova, od dne do dne, vsepovsod, od zasebnega (hišna vrata) do javnega (mestna vrata) življenja. Skratka: moje življenje jutri ne more biti več tako kot pred 3 meseci. To je moja prostovoljna izbira, je pa od nje odvisno moje življenje, pa tudi življenje vseh, katerih poti tako ali drugače je in še bo sekala moja pot.

Odlomek 4 Mojzes 20:1-13

Če sem včeraj razmišljal, kako so klecnili Izraelci kot narod, danes lahko vidim, kako klecne Mojzes. Pa njegov greh ni pravzaprav nič posebnega, le malo bolj sebe porine naprej in Boga pusti v svoji senci. Če samo pomislim, kolikokrat se to zgodi meni.

Odlomek 4 Mojzes 13:1-2, 13:25-14:3, 14:26-34

Današnji odlomek pripoveduje, kako so Izraelci klecnili na zadnjem koraku pred vstopom v obljubljeno deželo. Jaz in moji bratje delamo zadnje korake proti dnevu 90. Ne vem, kako se bodo možje v bratovščini odločili za naprej. Vsekakor, Gospod, te prosim, da jim daš moči za nadaljevanje poti, na tak ali drugačen način. Pokaži jim pot, po kateri bodo zmogli vstopiti v resnično svobodo, v kateri se bodo lahko izrazili kot Tvoji možje. Naj se ne ustrašijo poti naprej. Amen

Odlomek 3 Mojz 1:1,4:27–31

Danes je govora o odpuščanju grehov. Vsebino razmišljanja razumem v zelo širokem kontekstu. To da mi Bog odpušča in je z Jezusovo daritvijo že vse tudi zadostil, je samo vrh, najbolj izpostavljen vidik Božjega odnosa do mene. Odpuščanje meni pomeni obvezo, da hodim v tem zavedanju in se vedno znova, sproti, takoj ko skrenem, spet obračam. Kri žrtvovanih živali je le zunanji simbol, ki me spomni, da v resnici gre zato, da sproti žrtvujem stvari, ki so mi dragocene, pa me vedno znova zapeljujejo iz odnosa z Gospodom.

Odlomek 2 Mojz 40,34-38

Vstopili smo v zadnji teden Exodus90. Kaj naj si človek ob tem misli ali čuti? Po eni strani se počutim, kot sem se včasih, ko sem lezel na kakšen hrib in so se zadnji metri do vrha zdeli dolgi kot cela večnost. Ja, ko ne počneš več drugega kot premikaš nogo pred nogo in upaš, da si z vsakim korakom bližje koncu. Tako je letos. Moja letošnja novost. Le kaj mi hoče Gospod s tem povedati?

Odlomek 2 Mojz 40,1-17

Naš Bog je ljubosumen tudi glede časa, ki mu ga namenimo. Prvi dan prvega meseca, torej najprej Njemu. Zase to razumem kot prvo minuto prve ure, ko se zbudim v nov dan. Če tedaj s prošnjo za blagoslov pomazilim trenutke prihajajočega dne, bo Gospod lahko cel dan z menoj. Bo prebival sredi mojega življenja.