Odlomek 2 Mojz 4,1-9

Uvod v današnje razmišljanje zveni zelo kruto: »Tisti, ki vidijo znamenja in verjamejo, pridejo do Božje ljubezni. Tisti, ki jih vidijo in ne verjamejo, si sami izberejo smrt.« No, v resnici povedano, si sam zelo želim videti znamenja, pa kakšno dejansko tudi opazim. Le en tak zelo čuden filter uporabljam: vidim, le tista znamenja, ki so mi všeč. Glede tistih, ki nekaj zahtevajo od mene, pa se raje naredim neumnega, tako kakor da jih ni. O Gospod, ne preostane mi drugega, kot da padem na kolena in Te prosim, da prečistiš moje srce, da bodo moje oči bolje videle. Resnično si želim, da bi živel.

Odlomek 2 Mojz 3,7-22

Sporočilo tega odlomka in današnjega razmišljanja je, da prava svoboda prihaja le od Boga. Spomnil sem se, kako sem v svojih študentskih časih (to so bili hkrati časi, ko je naša družba prehajala iz partijskega enoumja v večstrankarski sistem) razmišljal in sanjal o marsičem, tudi o politiki. In tako sem se nekega večera domislil, da bi ustanovil svojo stranko. Imenovala bi se Radikalno liberalna stranka. Borila bi se za pravo osvoboditev (lat. Libertas = svoboda) človeka. Ta pa prihaja le od Boga in to zelo radikalno (lat. Radicaliter = temeljito, s koreninami vred) s smrtjo Božjega Sina na križu. Niti pomisliti si ne upam, kaj pojem »radikalni liberalizem« pomeni v današnji politično ekonomski terminologiji.

Odlomek 2 Mojz 3,1-6

Bog pogleda iz gorečega grma na Mojzesa sredi njegovega dela, sredi najbolj običajnega dne, nekje v pusti travnati stepi med ovcami. Bog se ozre nanj in Mojzes ga sreča. V premišljevanju nam je danes ponujena podoba, o kateri je večkrat pripovedovala sv. Terezija Avilska: sončnica. Ko jutranja svetloba preplavi svet, sončnica obrne glavo proti soncu. A to se zgodi šele potem, ko se jo dotaknejo sončni žarki. Podobno Bog prevzame pobudo in se dotakne duše in ta se obrne k Njemu. Nič drugega. Že kaže nanj, že pričuje zanj. Vse drugo, kar se bo še zgodilo, bo spet predvsem Božje delo.

Odlomek 2 Mojz 2,11-25

Presenečen sem: ko je Mojzes odrastel, je imel hebrejske vrstnike približno iste starosti. Torej so še mnogi drugi dečki po Božji milosti ušli poboju. Pa teh čudežev svetopisemski spomin nikjer ne omenja. Nič drugače kot pri meni. Pozabljam, pozabljam, … mnoge reči, ki mi jih je storil On, ki je mogočen. Bog odpusti mojo pozabljivost

In piše, da je faraon umrl, Izraelci pa so še naprej trpeli. Žal čas sam po sebi ne reši ničesar. Potreben je poseg Božje milosti in človek (ali več ljudi), ki se da na voljo temu posegu.

Odlomek 2 Mojz 2,1-10

Pripoved o rešitvi Mojzesa iz vode se vedno jemlje kot predpodobo našega krsta. In potem duhovni voditelji (skoraj redno) naredijo pridigo o tem, kako moramo mi živeti svoj krst, naj razmislimo, kaj vse bi morali početi kot kristjani in kako se obnašati. Priznam, da mi je to vedno šlo malo na jetra. Zakaj naj bi se matral? Naj Gospod dela, jaz pa bom samo Njegova roka. Če bom samo jaz delal, bo težko teklo in še težje uspelo. V tem odlomku se vidi, kako Gospod dela. Mojzesova mati, ne samo da je rešila svojega sina, ampak je celo plačana od faraonove hčere, da ga naprej doji, in to v času, ko je vsak hebrejski deček po zakonu moral umreti. Takega scenarija ne more spisati človeška roka.

Odlomek 2 Mojz 1,15-22

Danes sem več časa preživel v molitvi. Z ženo sva bila v cerkvi (praznično mašo smo že prej v družinskem krogu spremljali preko interneta v domači dnevni sobi), kjer se nas je zbrala manjša skupina ob upoštevanju vseh potrebnih ukrepov zaradi Corona virusa. To pomeni, da nas je bilo samo nekaj, cerkev pa polna našega petja, ker smo bili razporejeni po celotnem prostoru. Kako sem to že potreboval? Dva meseca nisem videl cerkve od znotraj razen za nekaj sekund pri prejemu obhajila. Slaviti Jezusa v Najsvetejšem. To! Med slavospevne duhovne speve sem polagal tudi prošnje za moje brate.

Sicer pa sva z ženo do cerkve pol ure gazila po svežem snegu, in še pol ure nazaj. Sem zašvical, tako kot se spodobi za moža v Exodus90.

Odlomek 2 Mojz 1,8-14

Danes razmišljamo o tem, kako je faraon sklenil Izraelcem odvzeti željo po svobodi s tem, da jim je nalagal vedno več in več dela. To je podoba hudobnega duha, ki nas zasipa z novimi in novimi obveznostmi, da ne bi bili sposobni zadihati svobodo obljubljene dežele. Razmišljam o svojem delu, družinskih obveznostih, konjičkih, … Hkrati pa mi prihajajo spet na misel možje, ki sem jih vabil. Veliko je bilo prav izgovorov v smislu: letos še ne, imam že preveč vsega, samo še to letos uredim, pa bom drugo leto zanesljivo zraven (isto sem slišal že lani, žal). Naj nam Gospod podeli prave moči za uživanje v svobodi Božjih otrok.

Odlomek 2 Mojz 1,1-7

Rad bi z vami podeli nekaj, kar ni v neposredni povezavi z odlomkom Božje besede, ki smo ga danes prebirali. Ko sem prvič šel skozi ta proces, sem potreboval celih 14 dni, da sem spoznal, kako zelo sem zasvojen s kavo. Pet skodelic dnevno. In sem se odločil in od takrat več kot leto in pol nisem okusil te žlahtne temne arome in tega prijetno grenkega okusa. Letos pa sem občasno zaradi družbe spil kako skodelico, ves čas pozoren, da se ne bi spet zapletel v zasvojenost. Danes pa me je spreletelo. Ali si res še svoboden glede tega? Če sem, potem ne bo problemov, če teh 90 dni kave ne bom pil. Torej dodajam še eno kategorijo v predalček mojih askez.

Danes se podajam ponovno na to pot. Z novo in številčno bratovščino. Moram pa ponižno priznati, da v njej ni nobenega moža, ki bi ga jaz osebno nagovoril, pa sem jih kar nekaj. Tu so zbrane povsem druge ribe, ki jih je Gospod pripeljal v mojo mrežo (beri bratovščino) po svojih poteh. Tako On dela. Tako on kliče. Ne gleda ne na stas ne na status, gleda v srce. Upam, da bom brat med brati, in kolikor bo moja vloga starešinska, da bo v Njegovi moči in ne moji.

Letos stopam že tretjič v 90 dnevne duhovne vaje poimenovane Exodus90. Ker so me mnogi preko leta spraševali, kaj to je, sem se odločil, da bom tokrat pisal spletni dnevnik. Morda bo kdo iz tega lahko zaslutil, kaj se v moškem v procesu teh duhovnih vaj dogaja.